Na Viču imajo spet ’čudnega’ župnika - p. Marjan Čuden

Naš gost | 13.10.2025, 08:02 Marjan Bunič

Na praznik svetega Frančiška Asiškega smo v oddajo Naš gost povabili nekoga, ki je z njim tesno povezan že vse življenje. Frančiškan p. Marjan Čuden je bil dolgoletni župnik največje ljubljanske župnije svetega Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani, kamor se je letos kot župnik tudi vrnil, vmes pa je vodil slovenske frančiškane kot predstojnik, provincial.

»Odraščal sem na Viču in sem bil t. i. 'kloštrski muc'. Povsod me je bilo dovolj. Skupaj z brati smo hodili ministrirat in občudoval sem patre, še posebej p. Zdravka Jakopa. Ob njem sta rasla moj poklic in odločitev za frančiškana. Dokončna odločitev pa je prišla na nekih duhovnih vajah za ministrante, tega se jasno spominjam, na katerih sem kar rekel patru, ki je vaje vodil, da bi bil rad frančiškan. Odgovoril mi je: 'Čakamo te!' Mogoče je bila to neka njegova fraza, prijaznost, a vendar je ta lep sprejem dal intonacijo vsemu mojemu poznejšemu redovništvu.«

O svetem Frančišku

Kaj pa ga je pri svetem Frančišku najbolj pritegnilo in prevzelo? »Frančišek ni bil nek resnoben svetnik, ampak je bil igriv, vesel, svoboden, to me je takrat pritegnilo in me še vedno vleče. Stvarstvo zanj ni neka mrtva narava, ampak družina, zato reče 'brat sonce, sestra luna ...' Pa to njegovo uboštvo, ob katerem se še danes preizkušamo in se sprašujemo, tudi frančiškani, manjši bratje, ali imamo mi stvari ali imajo stvari nas. Hitro te ujamejo ... Predvsem pa njegova človeškost. Mi poudarjamo svetost, saj je bil res svetnik, a vendar. Zelo me je nagovorila neka zgodba, ko je nek brat umiral od lakote, frančišek pa mu je pomagal tako, da je poklical vse druge brate, da so jedli z njim, da so ga spodbudili in mu ni bilo nerodno. Človeškost ... Ni me osvojil s kakšnimi knjigami, ampak s svojo svobodo. Frančišek je zelo svoboden, to je moč njegovega pričevanja ... Še danes privlači množice ravno zato, ker je bil preprost in iskren. Ni ponujal kakšne zelo zapletene teologije, ampak vse, kar pač prinaša življenje: odpoved, ljubezen do ubogih, ljubezen v malih stvareh ... Privlačil je s ponižnostjo in njegova blagost ter mir sta zelo očarala ljudi.«

Moja naloga je, da ostanem zvest Bogu in ljudem, in sicer kot brat, ne pa kot nekakšen superjunak, ki vse zna ...

Zvest Bogu in ljudem kot brat, ne kot superjunak

Preden je postal provincialni minister slovenske frančiškanske province svetega Križa je bil p. Marjan Čuden skoraj 20 let viški župnik. To delo ima zelo rad. Se pa rad poigra z besedami in pove, da imajo na Viču spet 'čudnega' župnika. »Frančišek je bil človek srečanj in tudi mene srečanja osrečujejo – otroci, mladi, družine, starejši ... Osrečuje to, ko vidiš, da župnija diha kot družina. Ko se ljudje povežejo, si pomagajo, če koga ni v cerkev, ga gredo obiskat, ga pogrešajo, jih zaskrbi ... Pa tudi – naša vera je zakramentalna, Frančišek je bil zagledan v zakramente, vsi krsti, poroke, tudi pogrebi, ko pridejo, kjer čutiš vero ljudi ... Kako ljudje močno verujejo! To me zelo osrečuje in to včasih doživljam kot čudež ter se od njih učim ... Je pa res, da ljudje pogosto pričakujejo od župnika, da vse zna, da je gradbenik, ekonom, hišnik, pravnik, psiholog, pa mogoče še kaj. Ampak naša prva naloga je, da smo pastirji. Zase rečem, ko pridejo izzivi, ki presegajo moje moči, vedno poiščem ljudi, ki imajo znanje in spretnosti, ki jih jaz nimam. Ne gre za to, da bi kot župnik vse obvladal, ampak da ostajam ponižen in odprt, povezan ter da poiščem ljudi, ki lahko pomagajo ... Moja naloga je, da ostanem zvest Bogu in ljudem, in sicer kot brat, ne pa kot nekakšen superjunak, ki vse zna ...«

Vodstvena služba v Cerkvi ni moč, ampak služenje

Kaj pa se je kot provincial najbolj naučil o sebi? »Res sem se kot provincial veliko naučil. Najprej to, da vodstvena služba v Cerkvi ni moč, ampak služenje. Pa tudi to, da nisi vsemogočen, da ne moreš vsega rešiti in da spremembe ne pridejo čez noč ... Tudi še bolj sem se naučil zaupati Bogu. Ko nisem vedel, kaj narediti, sem prepustil njemu in veliko molil. V molitvi je težava izgubila ostrino, lažje sem se pogovarjal o težkih stvareh in nisem izgubil bližine z brati, če sem molil zanje. Kot provincial sem bil samo brat, in to je mogoče še največje spoznanje od vseh ...«

Prisluhnite oddaji v našem avdio arhivu.