Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Mlékar ali mlekár?
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
»Glej, babi, prihaja dedijev mlékar!« (stavek, ki ga je izrekel Janezek ob pogledu na avto z napisom Pivovarna Union, primer iz vicev na Radiu Ognjišče). Ko sem prvič slišal ta vic, sem bil presenečen, saj sem poznal predvsem mlékarice, tj. krave mlékarice.
Potem pa sem takoj pomislil – verjetno oz. gotovo se niso zmotili, saj je bilo to vnaprej posneto. Poznal sem namreč le mlekárje in mlekárne, zato sem pogledal v slovar, kjer piše: mlékar -ja m z -em člov. (ẹ̑) |prinašalec mleka|: ~ je odpeljal mleko mlékarica -e ž, člov. (ẹ̑) ~ prinese mleko; nečlov. |krava| mlékarjev -a -o (ẹ̑) mlékaričin -a -o (ẹ̑)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
Naglašen je prvi zlog, in sicer ozki e.
Pri tem geslu je omenjena tudi krava mlékarica, kar je pomembno za živinorejce. Tisti, ki se ukvarjajo s tem področjem v osrednji Sloveniji, gotovo pravilno izgovarjajo.
Obstaja pa tudi mlekár: mlekár -ja m z -em člov. (á) |delavec v proizvodnji mlečnih izdelkov|: stavka ~ev mlekárka -e ž, člov. (á) mlekárjev -a -o (á)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
Prav tako imamo tudi mesár, železár, strugár, mornár, tesár, kolár, klepár, vodnár, kozár, adresár itn.
Pripona -ar je torej zelo pogosto, lahko rečemo praviloma naglašena. Ne pa vedno, poleg mlékarja imamo tudi lésarje. lésar -ja m z -em člov. (ẹ̑) zaposliti ~e; živ. |hrošč| lésarka -e ž, člov. (ẹ̑) lésarjev -a -o (ẹ̑)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
Iz teh samostalnikov nastane tudi pridevnik, zato imamo poklic lésarski tehnik, Srednjo lésarsko šolo itd. Tukaj se nam potrjuje pravilo, da je v slovenščini naglas načeloma nepremični, ne vedno, toda zelo pogosto.
Poleg praviloma naglašenega končaja -ar imamo pa tudi besede, ki se končujejo na -arna: zlatarna (tudi Zlatarna Celje), lekarna, železarna, toplarna itd.
Pravopis pravi: ..árna ž. prip. obr. (ȃ) 1. 'prostor, mesto dejanja' barvárna, pražárna, bronolivárna 2. 'prostor, mesto' čolnárna, kavárna, kobilárna
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
Zanimiv primer je cukrarna, ki v češčini, z naglasom na prvem zlogu in dolžino na prvem samoglasniku a (v češ. zapisano cukrárna), pomeni slaščičarno. Npr. na spletu najdete spletno mesto Nejlepší pražské cukrárny 'najboljše praške slaščičarne'). V slovenščini pa je cukrarna tovarna sladkorja in sedaj kulturna ustanova Cukrarna v prostorih nekdanje cukrarne, tj. tovarne sladkorja na Poljanskem nasipu v Ljubljani. Cukrarna za slaščičarno ali za tovarno sladkorja pa se ni moglo obdržati v knjižni rabi najverjetneje predvsem zaradi nemškega izvora (cuker 'sladkor'). Poleg izločanja tega izraza zaradi nemškega izvora, kar je posledica izrazitega nasprotovanja takratni dominantni kulturi v slovenski javnosti že konec 19. stoletja in vse do osamosvojitve Slovenije, se cuker in cukrarna nista mogla uveljaviti tudi zaradi bolj zapletenega izgovora in zapisa. Cuker je namreč v slovenščini izgovorjen z zlitnikom c, prav tako pa je pred r vedno izgovorjen tudi polglasnik. Poglavitni razlog pa je gotovo bilo nasprotovanje tuji kulturi, ki ni bila slovenska niti slovanska. Zato je nastala slaščičarna in ne cukrarna. Po tem vzoru imamo v knjižnem jeziku tudi druge ustanove:
lekarna (in ne apoteka), železarna, betonarna, elektrarna ... Naglas tukaj ni sporen, saj je vedno na -árna.
Ni pa nastala mesarna, ampak mesnica, to načeloma niti ni tovarna mesnin, ampak prodajalna mesnih izdelkov.
V primeru železarna, ki pomeni tovarno železa, jekla, se je uveljavila tudi beseda železnina, ki je že pred več sto leti pomenila tako izdelke iz železa kot tudi trgovino, prodajalno kovinskih izdelkov.
To je uveljavljal že Pleteršnik v svojem slovarju s konca 19. stoletja: želẹznína, f. etwas aus Eisen Gemachtes, ein eisernes Geräth: prinesi mi kako železnino! jvzhŠt.; — coll. Eisenwaren, Eisenzeug; železnino prodajati.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
Pred njim je v tem pomenu izdelkov iz železa to besedo uporabljal že Marko Pohlin (TU MALU BESEDISHE TREH JESIKOV, 1781), Pohlin ima tudi izraz železje, ki poleg izdelkov iz železa pomeni tudi okove za jetnike.
Ves ta razvoj slovenskega besedja priča o tem, kako so si naši predniki želeli izvorno slovenske izraze. Želeli so se ločiti in razločevati od drugih narodov, še posebej če niso bili sorodni narodi in jeziki. Ali je to bil purizem? Ali je to bil nacionalizem? Seveda je bilo to ideološko utemeljevanje lastnega jezika in s tem tudi puristično-nacionalistično delovanje, toda večinoma je to bila le želja razvijati svojo kulturo. Pogosto je to bil upor proti nacionalizmom številčnejših in tudi ekonomsko močnejših skupnosti. Vseeno pa moramo biti v teh primerih nadomeščanja »tujih« besed, npr. cuker smo nadomestili s sladkor, previdni. Nikakor ne sme iskanje slovenske besede onemogočiti sporazumevanje in razvoj stroke. Včasih razvoj strok in jezika zahteva prevzemanje tujih besed, če so le izgovorljive in sklonljive v slovenščini. Tako moramo za pomenskorazločevalni glas uporabiti izraz fonem, ne pa le glas, saj ima fonem lahko več variant (različic), torej več glasov, s tujim terminom variantam fonema pravimo alofoni. In zakaj se zdi tudi beseda varianta boljša beseda za uporabo od različice? Predvsem zaradi izgovorljivosti, pa tudi tradicije in mednarodnosti te besede. Skratka, iščemo slovenske ustreznice, kakšno tudi na novo ustvarimo, toda dovolj hitro, in predvsem razmislimo, ali je to potrebno in ali res imamo primerno nadomestno besedo. Najbolje pa je že sproti uveljavljati nove slovenske besede, noben greh pa ni, če se kdaj prevzame tudi v slovenščino kakšna tuja beseda, če se seveda lahko vklaplja v sistem slovenskega jezika.



