Ko je molila, se napadi hudega duha niso več ponovili

Oddaje 20. 10. 2026, 20:51 Marjana Debevec

V oddaji Srečanja smo gostili slovaško zdravnico, ki se javno kritično opredeluje do homeopatije. Dr. Emília Vlčková je slovaška zdravnica, specialistka pediatrije in zdravnica splošne medicine, ki je večji del svoje poklicne poti posvetila skrbi za otroke, družine in pozneje tudi paliativni oskrbi bolnikov. Poleg strokovnega dela je znana tudi po svojih javnih razmišljanjih o odnosu med medicino, alternativnimi oblikami zdravljenja in etičnimi vprašanji zdravstvene oskrbe. Med letoma 1995 in 2000 se je dodatno izobraževala na področju homeopatije ter pridobila certifikat Avstrijske šole homeopatije. Kasneje je svoje izkušnje kritično ovrednotila in javno predstavila razloge, zaradi katerih je opustila uporabo homeopatije ter se zavzela za zdravljenje, ki temelji na preverjenih medicinskih dokazih.

Kot zdravnica ste se več let dodatno izobraževali iz homeopatije. Kaj vas je kot medicinsko izobraženo osebo v njej sprva prepričalo oziroma pritegnilo?

Ko sem študirala medicino – medicinska fakulteta poučuje predmete, ki temeljijo na medicini, podprti z dokazi – se je po letu 1989, po padcu komunističnega režima, na Slovaškem začelo pojavljati tudi veliko drugih načinov zdravljenja.

Tudi homeopatijo so vključili v zakon o zdravilih. V tistem obdobju sem bila mama in sem imela majhne otroke. Kadar so otroci zboleli, sem šla v lekarno in želela kupiti kakšen sirup proti kašlju, pa so mi večkrat ponujali homeopatski sirup. Sprva sem to zavračala.

Potem sem se pogovarjala s farmacevtko in ji povedala, da te metode zdravljenja ne razumem. Rekla mi je: »Če tega ne razumete, pridite z nami na izobraževanje. Tam boste izvedeli več.« Tako sem šla na prvo izobraževanje.

Bila sem navdušena - delovalo je!

Ste homeopatijo takrat razumeli predvsem kot dopolnitev medicine ali ste ji pripisovali tudi nekaj, česar klasična medicina ne more ponuditi?

Na začetku sem zdravila predvsem svoje otroke. Nekajkrat sem homeopatijo priporočila tudi znancem, vendar nisem imela odprte homeopatske prakse. Moje izkušnje so bile predvsem povezane z zdravljenjem lastnih otrok.

Ko sem se vrnila s prvega izobraževanja, so bili otroci bolni – imeli so nahod in kašelj. Takrat sem imela tri otroke. Glede na to, kar so nam povedali na izobraževanju, sem šla v lekarno, kupila homeopatska zdravila in jih dala svojim otrokom. Težave so minile. Bila sem navdušena.

Ko so ponovno zboleli, sem jim spet dala homeopatska zdravila in mislila sem si: »Da, saj je to dobro. Ne dajem jim antibiotikov.«

Kaj pa sploh so homeopatska zdravila in kako se izdelujejo?

Večina homeopatskih zdravil se izdeluje tovarniško. Večina homeopatskih zdravil so sladke kroglice, pravzaprav čisti sladkor, ki jih imajo otroci radi. Na te sladke kroglice se nanese oziroma vanje vpije razredčeno homeopatsko zdravilo.

Na kakšen način pa delujejo? Od kje njihova zdravilna moč?

Ko sem to dajala otrokom, se tega pravzaprav nisem zavedala. Bila sem navdušena nad homeopatijo. Nisem razumela, da je v teh pripravkih zelo malo učinkovine.

Priporočili so nam, naj preučimo Organon. To je glavno delo Hahnemanna, ki je prvič izšlo leta 1810. V tem delu Hahnemann opisuje filozofske temelje homeopatije.

Dobesedno piše, da bolezni povzroča motnja duhovne sile organizma in da naj bi homeopatska zdravila to duhovno energijo uredila.

Verjetno sem to podcenjevala, oziroma tega nisem razumela. Vedno sem se učila medicine, ki temelji na dokazih, na materialnih dokazih. Vedela sem, da je to delo staro 200 let, vendar sem to podcenila. Nikoli prej nisem imela izkušenj z nekakšnim duhovnim zdravljenjem.

Na kakšen način se ta zdravila izdelujejo?

Vse to je videti kot nekaj tovarniško izdelanega, zato v tem nisem videla nič posebnega.

Srce mi je reklo: Ne zdravi!

Kdaj pa so se v vas pojavili dvomi? So vas pretresle kakšne osebne izkušnje ali kakšni dokazi?

Različnim ljudem sem povedala, da hodim na izobraževanja iz homeopatije. Pogovarjala sem se z znanci, pa tudi z duhovniki.
En duhovnik mi je rekel, da homeopati ne znajo pojasniti, kako homeopatija deluje.

Drug duhovnik pa mi je rekel: »Pazi, ker New Age podpira homeopatijo.« New Age sem takrat razumela kot filozofsko smer in nihče mi ni konkretno povedal, kaj naj bi bilo pri tem slabega.

Toda v sebi sem začela čutiti dvome in negotovost. Imela sem občutek, kot da mi srce govori: »Ne zdravi.«

Nisem vedela, kaj naj to pomeni, zato sem prebirala takrat dostopno literaturo. Interneta še ni bilo in izhajalo je malo literature.

V roke mi je prišla knjiga madžarske zdravnice, ki je pisala, da je alternativna medicina pogosto povezana z magijo in okultizmom.
Po tem me je postalo strah, da bi lahko imela nekaj skupnega z magijo.

Spominjam se dneva, ko sem dala otroke spat in sem imela nekaj časa zase. V kuhinji smo imeli nad vrati križ.

Pokleknila sem pred križ in svojo tesnobo oziroma nevednost izročila Jezusu. Molila sem: »Gospod Jezus, prosim te, osvobodi me duha magije in okultizma.« Prosila sem tudi za darove Svetega Duha, za dar razuma in spoznanja Božje volje.

To je bila molitev, ki je prihajala iz moje notranjosti, ker nisem vedela, kako naprej. Po tej molitvi je bilo, kot da bi mi padla koprena z oči.

To je bela magija! Ja, kaj ste pa mislil, da je?

Na zadnjih izobraževanjih iz homeopatije sem si celo kupila naprave. Z eno napravo je bilo mogoče izdelovati homeopatska zdravila iz čiste vode, tako da mi jih ni bilo več treba kupovati.

Z drugo napravo si samo vpisal ime homeopatskega zdravila in jo prislonil k roki.

Na izobraževanju so nam povedali, da v homeopatiji ne delujejo več kemične snovi, ampak energija, in da naprava to energijo pošlje človeku.

Eno od naprav sem uporabljala in je »delovala«, vendar nisem razumela, kaj je v njej. Moj brat je elektrotehnični inženir, zato sem ga vprašala: »Prosim, povej mi, kaj tukaj deluje?«

Napravo je pogledal, jo razstavil in rekel: »Neumna si, če verjameš v take stvari. Saj tukaj ničesar ni. To je samo navadna dioda.«

Naprava je bila stara približno deset let in je vseeno »delovala«. Ko mi je brat to povedal, tega nisem razumela.

Po tej molitvi pa sem se spomnila njegovih besed: »Rekel mi je, da tam ničesar ni, pa vseeno deluje. Kaj bi to lahko bilo?« Takrat sem pomislila, da bi lahko šlo za okultno napravo.

Druga naprava je dajala samo odgovore »da« ali »ne«. Sama je nisem uporabljala. Povedali so nam, da meri energijo v akupunkturnih točkah.

Napravo sem odprla. Mislila sem si: če meri energijo, mora meriti v nekakšnih enotah in na napravi morajo biti enote. Poznamo kožni upor, ki ima svoje merske enote, toda na tej napravi ni bilo ničesar.

Naprava mi ni povedala, da je na primer kožni upor 20 ali 30 oziroma 40 odstotkov. Povedala mi je samo, ali je določeno homeopatsko zdravilo pravilno ali ne. Če je bilo pravilno, je svetila številka 80 ali 90, če ni bilo pravilno, pa 50 ali 60.

To je torej kot nihalo, ki daje dva odgovora – da ali ne. Le da je imela naprava sodoben videz. Takrat sem se pravzaprav zavedela, da je tudi to okultna naprava. Ko sem začela nad njo moliti, je naprava prenehala delovati.

Bila sem jezna sama nase. Pomislila sem, koliko denarja sem dala za te naprave.

Poklicala sem prodajalca, saj je bila naprava še v garanciji, in mu iz tujine povedala, da jo želim vrniti, ker se je pokvarila. Smejali so se mi in rekli: »Kaj pa se lahko na njej pokvari?«

Drugi homeopatinji sem povedala, da naprave ne želim več uporabljati, ker gre za »belo magijo«. Rekla mi je: »Gospa doktorica, kaj ste pa mislili, da je?«

Po teh telefonskih pogovorih mi je bilo še bolj jasno, za kaj gre.

Vabil jo je hudi duh

Kakšne učinke pa je to imelo na vaše otroke? Prej ste rekli, da so se pozdravili ob teh zdravilih.

Na začetku sem bila navdušena, ker so okužbe pri otrocih minile. Potem pa so se začele pojavljati težave, s katerimi si nisem znala pomagati.

Sin je bil takrat star tri leta. Imel je tako močne izbruhe agresivnosti, da jih kot mama nisem več zmogla obvladovati.

Tik pred kosilom je želel sladkarije. Ko sem mu rekla: »Matuško, počakaj, da skuham kosilo,« ni mogel počakati. Plezal je v omaro z živili in bala sem se, da bo kaj padlo nanj.

Ko sem ga zaradi jeze poslala v otroško sobo, je razmetal vse igrače, oblačila, vse. Potem se je vrgel na tla. Takšne situacije so se ponavljale iz dneva v dan.

Ko sem izčrpala vse vzgojne metode in je od jeze kričal ter brcal po tleh, sem začela moliti. On se je umiril. Potem je šel na kosilo, dobil sladkarijo, vendar si je ni več želel, ker se je že najedel.

Pri drugi hčerki pa se je dogajalo, da se je ob uspavanju dušila. Ni mogla dihati. Čez dan ji ni bilo nič, zvečer pa ni mogla dihati. Pihala je skozi nos, vendar ji ni nič pomagalo. Jezila se je in kričala.

V eni sobi so spali trije otroci, zato je vse zbudila.

Sprva se je to dogajalo le občasno, potem pa vsak dan. Odstranila sem vzglavnik in pomislila, da morda ne prenaša perja. Ni pomagalo. Tudi kapljice za nos niso pomagale.

Ko sem spoznala, da naj bi šlo za magijo, in je imela takšen napad – pihala je skozi nos, ni mogla dihati in se je jezila – sem sedla k njej.
Bila je stara sedem let. Na glas sem prosila Jezusa, naj jo osvobodi duha homeopatije.

Naštela sem homeopatska zdravila, ki sem ji jih dajala, in prosila za darove Svetega Duha. Naštela sem tudi darove Svetega Duha.
Po tej molitvi je zaspala in ti napadi se niso več ponovili.

Najhuje je bilo pri najstarejši hčerki. Tudi ona je imela težave ob uspavanju.

Težko govorim o tem... Enkrat se je zbudila in jokala. Vprašala sem jo, kaj se je zgodilo, in rekla mi je, da je hudič od nje hotel, da bi mu rekla »da«.

Z otroki se o hudiču nismo pogovarjali. Nisem vedela, od kod je to otrok vzel. Samo pomirila sem jo, malo sva skupaj pomolili in zaspala je.
Takrat še nisem vedela, kaj naj bi imela s tem homeopatija.

Potem se je dogodek ponovil.

Približno dva meseca pozneje smo bili na počitnicah. Cela družina je spala v eni sobi. Iz sobe so bila vrata v kopalnico. Rekla mi je: »Mami, v kopalnici se sveti.« Rekla sem ji: »Ne sveti se. Spi.«

Čez nekaj časa je vstala in šla v kopalnico. Takrat je imela devet let. Ko je odprla vrata kopalnice, je začela jokati. Šla sem k njej in jo vprašala, kaj se je zgodilo.

Rekla mi je, da jo je v kopalnico vabila svtloba. Ko je odprla vrata, pa je videla veliko črno postavo, ki naj bi ji hotela odsekati roke in noge.

Tudi mene je to zelo prizadelo, zato sem se z njo ponovno začela moliti. Ponavljala je za menoj. Prosili sva Jezusa, naj jo osvobodi duha homeopatije.

Našteli sva homeopatska zdravila, ki sem ji jih dajala. Ta zdravila so ji priporočili najboljši slovaški homeopati, oziroma eden najboljših homeopatov na Slovaškem, in bila so v razredčitvi 200 oziroma D200.

To naj bi bila razredčitev, ki deluje na duhovni ravni. Nato sva prosili še za darove Svetega Duha. Umirila se je in zaspala. Od takrat se ji to ni več ponovilo.

Še vedno se je bala zaspati, zato smo pustili vrata otroške sobe nekoliko odprta proti hodniku. Toda takšnih stanj ni več imela.
To me je utrdilo v prepričanju, da gre pri homeopatiji za duhovno zdravljenje.

Posnemovalna magija

Kaj pa je cilj homeopatije in v čem je po vašem za kristjana sporna?

Tudi sama nikoli nisem študirala, kaj je magija. Ko pa sem razumela, da bi lahko šlo za magijo, sem v krščanski knjigarni kupila brošuro, pastoralno pismo škofov Toskane o magiji in duhovnih vplivih.

Ko sem jo začela brati, je bilo tam napisano, kaj je magija in kakšno naj bi bilo stališče kristjana do nje. Naštete so bile različne oblike magije.

Ena od oblik magije je posnemovalna magija. Takrat me je prešinilo, da je prvo pravilo homeopatije: »Podobno se zdravi s podobnim.«
To pomeni posnemanje. Zato sem pomislila, da je prvo pravilo homeopatije pravzaprav oblika magije.

Homeopatska zdravila so lahko sicer narejena iz rastlin, vendar ne delujejo na način, kot deluje sama rastlina. Ne uporabljajo se glede na učinek rastline, ampak po pravilu »podobno se zdravi s podobnim«.

Naj pojasnim. Moja hči je bila bolna. Bila je vsa rdeča, imela je rdeča lica, oči so ji žarele, bila je nemirna in želela je, da jo nosim v naročju.
To so simptomi, ki naj bi bili značilni za homeopatsko zdravilo belladonna.

Zato sem ji na podlagi teh simptomov dala belladonno D30. Po tem homeopatskem zdravilu so težave minile. Naslednji dan je bila zdrava in je tekala naokrog. Bila sem navdušena.

To je torej to pravilo.

Hahnemann je prišel do pravila »podobno se zdravi s podobnim« pri preučevanju Materiae medicae in simptomov kinina. Sam je jemal kinin in pri njem naj bi se pojavili določeni simptomi, na primer tresenje. Mislil je: »To so simptomi.«

Kinin se uporablja za zdravljenje malarije. Če torej neko homeopatsko zdravilo pri zdravem človeku povzroči določene simptome, se ti simptomi zabeležijo. Temu pravijo materia medica.

Ko pri bolnem človeku najdemo enake simptome, mu damo to homeopatsko zdravilo. To je torej prvo pravilo homeopatije: »Podobno se zdravi s podobnim.« Na tem temelji homeopatija.

Pravilo redčenja

Drugo pravilo homeopatije je pravilo razredčevanja oziroma dinamizacije. V homeopatiji se ne uporablja matična tinktura.
Homeopatska zdravila so lahko narejena iz rastlin, na primer iz kamilice – chamomilla.

Lahko so narejena tudi iz zdrobljenega cvetnega prahu, kar je apis. Lahko pa gre tudi za strupene snovi, kot sta arzen ali fosfor.
Začetna snov se imenuje matična tinktura.

Pri decimalnem razredčevanju se vzame en del matične tinkture in devet delov vode. Tako nastane prvo razredčenje, D1.

Nato se iz razredčitve D1 ponovno vzame en del in doda devet delov vode. Tako se razredčevanje nadaljuje.

Pri centesimalnih razredčitvah, na primer C100, se vzame en del matične tinkture in 99 delov vode.

Na izobraževanju so nam povedali, da nizke razredčitve, približno do D12, delujejo na fizični ravni, višje razredčitve na psihični ravni, najvišje pa na duhovni ravni in naj bi lahko spremenile naš »jaz«.

Takrat tega nisem razumela. Samo zapomnila sem si. Po vseh teh izkušnjah z otroki pa se mi je vse skupaj povezalo.

Ker so želeli, da napišem svoje pričevanje, sem se ponovno lotila kritičnega preučevanja homeopatije. Vse sem ponovno preštudirala.
Dodati želim še, da pri razredčevanju v fizikalni medicini poznamo Avogadrovo konstanto.

Pri razredčitvi D23 in višjih naj ne bi bilo več niti ene molekule prvotne snovi. Ostane samo čista voda.

Kaj torej ostane?

Čista voda. Je torej lahko tam duhovna sila? In kaj je potem v ozadju?

Tega ti Bog ni dovolil

Zakaj je torej po vašem mnenju homeopatija za kristjana sporna?

Meni je pomagalo pastoralno pismo škofov Toskane. Že na začetku je bil citat iz Svetega pisma, iz Pete Mojzesove knjige.

Točnega citata zdaj nimam pred seboj, vendar govori o tem, da ko prideš v deželo, ki ti jo je dal Bog, tam ljudje poslušajo čarovnike, vedeževalce in razlagalce sanj.

Zadnji stavek tega odlomka pa pravi: »Tebi tega Bog ni dovolil.« Bog ne pojasnjuje, zakaj. Meni je ta citat povedal: »Tebi tega ne dovoljujem.« Tako sem ga tudi razumela.

Homeopatijo sem nehala dajati otrokom. Homeopatska zdravila sem vrgla stran, knjige sem sežgala, naprave sem uničila.
Trajalo je približno pol leta, da sem vse to razumela. Toda šele potem je zavladal mir – tako v družini, kot tudi v moji duši.

Sprejeti življenje in tudi trpljenje

Mnogi kristjani uporabljajo homeopatijo za zdravljenje. Kaj bi jim svetovali tudi v luči razločevanja – na kaj naj bomo pozorni, ko izbiramo razna sredstva za pomoč pri zdravljenju?

Treba je uporabljati medicino, ki temelji na dokazih.

Zelo pomembno je tudi sprejeti bolezen. Pri mojih otrocih, ki so imeli okužbe dihal, je bilo to lažje, ker je šlo za preproste bolezni.
Ko pa gre za raka ali za resnejše bolezni, je pomembno sprejeti situacijo, v kateri se človek nahaja. To je seveda lažje reči kot storiti.

Pomembno je uporabljati medicino, ki temelji na dokazih, in se z zdravnikom pogovarjati o možnostih zdravljenja.

Zdaj se ukvarjam tudi s paliativno oskrbo. Prihajamo do umirajočih bolnikov in pomembno je, da človek tudi v bolezni najde drug smisel oziroma drugo vrednost življenja.

Tudi če človek ne more več zgraditi hiše, lahko svoji ženi ali otrokom reče: »Rad vas imam. Odpustite mi.«

Pomembno se mi zdi tudi svojo bolečino izročiti Jezusu. Takrat je mogoče s temi ljudmi komunicirati in tudi v težki situaciji najti smisel življenja.

Srečujem ljudi, ki so zame zelo dragoceni. Dogajajo se tako velike stvari, da človek samo ostrmi.

Pred kratkim nam je na primer umiral oče šestih otrok, ki je bil tudi v priporu, ker je trpinčil ženo. Družina je tri leta živela brez elektrike.
Njegova onkološka bolezen se je zelo hitro širila. Zdravniki so izčrpali vse možnosti zdravljenja in priporočili le paliativno zdravljenje oziroma lajšanje bolečin.

Bolniku sem rekla: »To je čas, da se zahvalite svojim bližnjim, da jim poveste, da vam je žal, in jih prosite za odpuščanje.«

Pacient je ostal tiho in razmišljal. Nato je rekel, da želi duhovnika.

Pri dveh otrocih ni imel priznanega očetovstva, zato je priznal očetovstvo. Pri tem so mu pomagale naše socialne delavke, ker ni mogel več hoditi.

Umrl je v krogu svoje družine, med svojimi otroki. Poravnal je tudi dolgove za elektriko, tako da so dan pred njegovo smrtjo v stanovanju ponovno prižgali elektriko.  Zame je to zelo lep zaključek njegovega življenja.

Najlepša hvala za pogovor!