Ko kandidiramo za delovno mesto smo vedno nekje na "minus dvajset" ...

Svetovalnica 20. 10. 2026, 09:51 Tanja Dominko

Slepota ne pomeni, da človek ne zmore, temveč da mora nekatere stvari opraviti na drugačen način. Predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Sonja Pungertnik je v Svetovalnici spregovorila o predsodkih, pomenu medsebojne povezanosti, vključevanju otrok s slepoto in slabovidnostjo ter o tem, kako lahko vsak izmed nas prispeva k bolj odprti družbi. Njeno sporočilo je preprosto: ne bojmo se drugačnosti, ampak se drug od drugega učimo.

»Mi vidimo svet okrog sebe, seveda na drugačen način,« je poudarila Sonja Pungertnik, ki že vse življenje svoje znanje in delo namenja ljudem s slepoto in slabovidnostjo. Po dolgoletnem delu na različnih področjih je pred skoraj letom dni prevzela vodenje Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Njeno poslanstvo ostaja jasno: zastopati slepe in slabovidne, omogočati dialog z družbo, povečevati njihovo prepoznavnost in razbijati stereotipe, ki so še vedno močno prisotni.

Ob tem je opozorila, da je dela veliko tudi zato, ker nekaterih potreb slepih in slabovidnih javne službe ne pokrivajo dovolj. Zveza zato skrbi za številne oblike izobraževanja in usposabljanja, prilagajanje gradiv, knjižnično dejavnost, kulturo, šport in druge dejavnosti. V njih se pogosto kaže tudi moč skupnosti: kar se nekdo nauči in preizkusi, lahko pomaga prenesti na drugega.

Drug drugega razumemo, ker imamo podobne izkušnje

Prav medsebojna pomoč je po besedah gostje ena najdragocenejših stvari, ki jih lahko ponudi skupnost. Slepi in slabovidni se srečujejo z zelo različnimi izzivi, zato je izmenjava izkušenj pomembna. Nekdo pozna eno aplikacijo, drugi drugo, nekdo je našel način, kako opraviti določeno vsakodnevno opravilo, tretji se je uspešno prebil skozi podobno oviro.

»Kdo ti bo znal bolje povedati, kako neko stvar narediti, kako do nečesa priti, kot nekdo, ki je to poskusil na lastni koži?« je poudarila Pungertnik.
Ob tem jo skrbi, da se mlajši slepi in slabovidni vse redkeje vključujejo v organizacije, v katerih bi lahko našli ljudi s podobnimi izkušnjami. V času, ko se otroci izobražujejo v različnih šolah in krajih, se vezi, ki so jih nekoč spletli v skupnem okolju, težje vzpostavijo. Toda prav občutek pripadnosti in možnost, da se pogovorijo z nekom, ki jih zares razume, sta pomembna za sprejemanje samega sebe.

Zato je posebej nagovorila starše otrok s posebnimi potrebami. Želja, da bi otrok obiskoval običajno šolo in bil vključen v svoje okolje, je razumljiva, vendar to še ne pomeni, da so zadovoljene vse njegove potrebe. Otroci poleg znanja potrebujejo tudi življenjske spretnosti, socialne veščine in priložnosti, da spoznajo svoje sposobnosti ter omejitve. »Zakaj bi tiste izkušnje zanemarjali, zakaj bi vsak na svoj način odkrivali toplo vodo, namesto da bi se združili in si pomagali med seboj?« je vprašala.

Med vrstniki s podobnimi izkušnjami otrok lažje spozna, da ni sam, da ima tudi sam sposobnosti in da nekatere omejitve niso njegova osebna neuspešnost, ampak del življenja, s katerim se je mogoče učiti živeti.

Ne lovimo enakosti, ampak odkrivajmo bogastvo različnosti

Sonja Pungertnik je opozorila tudi na predstavo, da mora biti človek, ki je drugačen, čim bolj podoben večini, da bi ga družba sprejela. Toda takšno prizadevanje lahko človeka oddalji od sprejemanja samega sebe in odkrivanja lastnih darov. »Današnja družba bi morala že malo bolj razumeti, da smo vsi različni in da ni v tem, da bi bili enaki in lovili enake standarde, ampak da bi morali to različnost bolj ovrednotiti,« je dejala.

Prav drugačnost namreč prinaša priložnost za rast. Od nekoga, ki ima več sposobnosti na določenem področju, se lahko učimo in dobimo spodbudo. Ob človeku, ki nečesa ne zmore, se lahko učimo hvaležnosti za to, kar imamo. Nekdo drug pa nas dopolni tam, kjer nam samim zmanjka moči ali znanja.
»Naučim se lahko od nekoga, ki je drugačen od mene,« je poudarila. Zato se ne bi smeli bati razlik med ljudmi, temveč bi jih morali sprejeti kot priložnost, da se med seboj dopolnjujemo.

Najprej moramo premagati predsodke

Eden največjih izzivov slepih in slabovidnih je še vedno prepričevanje drugih, da so sposobni, je opozorila gostja. Pogosto morajo najprej dokazati, da nekaj zmorejo, šele nato dobijo možnost, da se pokažejo v enakovredni luči. »Mi smo vedno nekje na minus dvajset, ko gremo kandidirat za delovno mesto ali za karkoli. Vedno moramo najprej priti do ničle, da smo potem lahko enakovredni v nečem,« je slikovito opisala.

Ob tem je pojasnila, da ljudje pogosto ne vedo, kako naj se vedejo do slepega človeka. Nekateri se bojijo, da bodo rekli kaj neprimernega, drugi se obračajo na spremljevalca namesto neposredno na slepega človeka. Toda večinoma so potrebne le majhne prilagoditve: če nekoga srečamo, se predstavimo z imenom; če mu želimo pomagati, ga najprej vprašamo, ali pomoč potrebuje; če se pogovarjamo o nečem, kar zadeva njega, se pogovarjamo z njim. »Nič o invalidih brez invalidov,« je poudarila Sonja. Ljudje z invalidnostjo morajo biti vključeni v iskanje rešitev, saj sami najbolje vedo, kaj potrebujejo in kaj jim dejansko pomaga.

Tudi besed, kot sta »videti« in »gledati«, se v pogovoru s slepimi ni treba izogibati. Tudi sami jih uporabljajo v vsakdanjem jeziku. Pomembneje od iskanja popolnih besed je, da z ljudmi komuniciramo naravno, spoštljivo in brez nepotrebne zadrege.

Izobraževanje potrebuje več podpore

Gostja je opozorila tudi na pomanjkanje ustrezno usposobljenih tiflopedagogov, torej strokovnjakov za izobraževanje slepih in slabovidnih. Po njenih besedah v Sloveniji že dolgo ni ustreznega študijskega programa na pedagoški fakulteti, zato se znanje pogosto prenaša med učitelji in znotraj skupnosti, nekatere pa se morajo izobraževati v tujini.

Težave se kažejo tudi pri prilagajanju učnih gradiv in pri sodelovanju na tekmovanjih znanja. Čeprav so možnosti študija na fakultetah bolje urejene, ostaja pomembno vprašanje, ali imajo otroci že prej dovolj podpore, da razvijejo vse svoje potenciale.

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije zato med drugim pripravlja prilagojene učbenike in zagotavlja dostop do literature. Njena specialna knjižnica ponuja tudi knjige v zvočnem zapisu. Kot je pojasnila Sonja Pungertnik, lahko bralci do njih dostopajo prek spleta ali mobilne aplikacije, pomoč pa lahko poiščejo tudi v lokalnem društvu slepih in slabovidnih.

Poslušalcem, ki se soočajo s težavami pri branju ali pisanju, je tako sporočila, naj ne obupajo, saj je mogoče poiskati različne poti do znanja, kulture in samostojnosti.

Družba postane bolj človeška, ko zna prisluhniti

V pogovor se je vključil tudi poslušalec Aleksander, ki je slep od rojstva in živi ter dela v Münchnu. Potrdil je, da so predsodki in težave pri vključevanju slepih in slabovidnih podobni tudi v Nemčiji. Izpostavil je zlasti socialno vključenost, ki je lahko zahtevna tudi takrat, ko se mladi šolajo skupaj z videčimi vrstniki.

Njegova izkušnja je dopolnila opozorilo gostje, da vključevanje ne sme ostati le zapisano v deklaracijah, ampak mora postati resnično sožitje v vsakdanjem življenju.

Sonja Pungertnik je ob tem znova poudarila, da slepota človeku ne odvzame življenjske radosti, želja, znanja ali sposobnosti. Nekatere stvari so težje, pri drugih je potrebna pomoč, veliko pa je mogoče doseči s prilagoditvami, vztrajnostjo in medsebojno podporo.

Morda je prav to najpomembnejše sporočilo njenega pogovora: človeka ne smemo vnaprej omejiti s svojimi predstavami o tem, česa ne zmore. Raje ga vprašajmo, kaj potrebuje, prisluhnimo njegovi izkušnji in mu pustimo prostor, da pokaže svoje darove. »Vedno se najde pot, samo iskati jo je treba,« je dejala Sonja Pungertnik.