Nasilje v družini: Otrok si ne zapomni vzgojnega ukrepa, ampak strah

Svetovalnica 19. 10. 2026, 12:19 Tanja Dominko

Psihično nasilje je pogosto težje prepoznati kot fizično, vendar lahko globoko zaznamuje otroke in njihove poznejše odnose. Dr. Tomaž Erzar opozarja, da se nasilje pogosto začne z žaljivkami, poniževanjem, čustvenim umikom in manipulacijo. Pot do varnejšega doma se začne s prepoznavanjem lastnih odzivov in prevzemanjem odgovornosti, v primeru dolgotrajne zlorabe pa je lahko nujen tudi umik iz odnosa.

»Otroški možgani so toliko bolj občutljivi na povišan glas, grd izraz na obrazu in grobo vedenje, tudi če ne pride do fizičnega nasilja,« je v oddaji Svetovalnica na Radiu Ognjišče poudaril dr. Tomaž Erzar, profesor na področju zakonske in družinske terapije ter psihologije in sociologije religije. Ob tem je pojasnil, da otrok v trenutku, ko odrasli izgubijo nadzor nad seboj, ne doživlja njihovega izbruha kot vzgojnega ukrepa, ampak predvsem kot grožnjo.

Otrok si zapomni strah, ne vzgojnega sporočila

Starši si želijo, da bi bil dom prostor varnosti, vendar lahko prav v njem nastajajo okoliščine, ki otroka zaznamujejo za vse življenje. Erzar je opozoril, da otrok ob kričanju, grožnjah ali neprimernem kaznovanju težko razmišlja o svojem vedenju in njegovih posledicah. Njegov živčni sistem se odzove na nevarnost, zato se v takšnem trenutku ne more osredotočiti na učenje in iskanje drugačnih rešitev.

»Namesto da bi mu pojasnili, da se iz posledic svojih dejanj uči, včasih starši reagiramo z izbruhom jeze, za katerega mislimo, da je upravičen. Takrat pa se ne zavedamo, da si otrok ne bo zapomnil našega sporočila. Zapomnil si bo samo to, da je bil prestrašen,« je pojasnil.

Če se takšne situacije ponavljajo, se v otroku namesto občutka varnosti utrjuje strah. Otrok se lahko nauči, da je kričanje običajen način reševanja sporov, takšne vzorce pa pozneje prenese v vrstniške, partnerske in druge odnose.

Pomembno je tudi, kako se na izbruh odzove drugi starš. Če lahko mirno poseže v dogajanje in zaščiti otroka, naredi veliko dobrega. Pri tem ni najpomembneje, kateri od staršev ima večjo avtoriteto, ampak kaj otrok v tistem trenutku potrebuje.

Erzar je takšen poseg označil za znamenje zrelosti. Odrasel človek mora biti sposoben sprejeti, da je izgubil nadzor in da mu je drugi pomagal ustaviti vedenje, ki je škodovalo družini.

Psihično nasilje se lahko skriva za videzom običajnega družinskega življenja

Fizično nasilje je pogosto šele vrh dolgotrajnejšega dogajanja. Pred njim so lahko prisotni čustvena manipulacija, poniževanje, obtoževanje, zajedljivost in pasivna agresija. Ker takšno vedenje ne pušča nujno vidnih posledic, ga okolica težje prepozna, včasih pa ga dolgo ne prepoznajo niti tisti, ki ga doživljajo.»Redko je tako, da bi do nasilnega izbruha prišlo povsem brez čustvene podlage,« je opozoril Erzar. Pri nekaterih ljudeh se stres in nezadovoljstvo kopičita dalj časa. Namesto da bi o svojih stiskah spregovorili, se umikajo, molčijo ali godrnjajo, dokler ne pride do izbruha.

Zato je pomembno, da človek prepoznava, kaj se dogaja v njem, še preden izgubi nadzor. Erzar je predlagal preprosto vajo: da se večkrat vpraša, kje je na lestvici od nič do sto, ko gre za njegovo vznemirjenost oziroma stres. »Če sem na 70, moram nekaj narediti,« je ponazoril. Človek si lahko vzame čas za umiritev, prisluhne glasbi, moli ali poskuša ugotoviti, kaj ga v resnici obremenjuje. Obenem mora preveriti, ali na svoje bližnje že vnaprej gleda negativno in jim pripisuje slabe namene. Takšna pričakovanja lahko namreč še povečajo napetost in prispevajo k izbruhu.

Ko je treba odnos prekiniti

Pomembno je, da družina zna po konfliktu znova vzpostaviti stik. Če se odrasli razburijo, se lahko za nekaj časa umaknejo, se umirijo in nato nadaljujejo pogovor. Pri tem je bistveno, da ne ostanejo pri obtoževanju, ampak poskušajo razumeti, kaj se je zgodilo, ter prevzamejo svoj del odgovornosti.
Toda takšen pristop ni vedno mogoč.

Kadar se nasilje ponavlja, ko gre za zlorabo in ko sta žrtev ter otrok stalno izpostavljena poniževanju ali grožnjam, vztrajanje v odnosu ni samo po sebi vrednota. »Če je nasilje takšno, da ne moremo več govoriti o odnosu, ampak o zlorabi, je razhod in prekinitev odnosa edina zdrava in normalna stvar,« je poudaril Erzar.

Pri tem je izpostavil tudi psihično manipulacijo, pri kateri povzročitelj odgovornost za svoje ravnanje prenaša na druge. Žrtvi sporoča, da ga je sama izzvala, da se je tako obnašal zaradi nje in da je za njegove izbruhe kriva ona. S tem lahko v njej utrjuje občutek krivde in jo prepričuje, da bi morala sama ravnati drugače.

Takšno dogajanje je še posebej boleče za otroke, ki opazujejo trpljenje starša, ki ga imajo radi. »Če si otrok, kaj si želiš od mame? To, da je zadovoljna, da se dobro počuti, da ne joka, da se ne počuti ponižano in razvrednoteno. Za otroke je to velika rana,« je dejal Erzar.

V takšnih okoliščinah je lahko tudi razhod za otroka olajšanje, čeprav je razpad družine zanj praviloma velika preizkušnja. Pomembno je, da starša, kolikor je mogoče, ohranita svojo starševsko vlogo in otroku zagotovita varnost.

Tudi začasni umik je lahko koristen, saj jasno pokaže, da je nasilje nedopustno. Vendar mora povzročitelj v tem času prevzeti odgovornost za svoje vedenje. Če še naprej krivdo pripisuje partnerju, se lahko žrtev postopoma vrne v iste vzorce in začne znova verjeti, da je za nasilje odgovorna sama.

Alkohol je lahko pomemben sprožilec nasilja

Na vprašanje poslušalke o vlogi alkohola v družinskem nasilju je Erzar odgovoril, da alkohol pogosto zniža zadržke in odpre pot vedenju, ki si ga človek sicer ne bi upal izraziti. To so lahko kričanje, zmerjanje, poniževanje in tudi fizično nasilje.

Ob tem alkohol zamegli pogled na resnične vzroke težav. Človek lahko svoje vedenje opravičuje s tem, da je bil opit, da se je zabaval ali da se dogodka ne spomni dobro. Toda s tem problema ne odpravi.

»Alkohol je v vsakem primeru alarm,« je opozoril Erzar. Če človek posega po njem, kadar mu je težko, kadar se kopiči stres ali kadar se počuti preobremenjenega, je pomembno, da prepozna, kaj se dogaja v njegovem življenju, in poišče drugačne načine spoprijemanja s stiskami.

Pot do varnejšega doma se začne s strokovno pomočjo

Kako lahko družina začne spreminjati vzorce, ki so se utrjevali leta? Erzar parom svetuje, naj poiščejo strokovno pomoč, tudi če ne vedo, ali bodo ostali skupaj. Terapevtski proces jim lahko pomaga bolje razumeti lastne odzive, prepoznati škodljive vzorce in preveriti, ali je mogoče v odnosu znova vzpostaviti več iskrenosti, odprtosti in zaupanja. »Začetek gradnje varnega doma je v pogovoru o strokovni pomoči,« je poudaril.

Spremembe niso preproste, še posebej kadar človek določene načine odzivanja ponavlja že desetletja. Toda že pripravljenost, da prisluhne bližnjim in resno vzame njihove izkušnje, je pomemben korak.

O tem je govoril tudi ob vprašanju poslušalke, ki jo je zanimalo, kako preprečiti ponavljanje škodljivih vzorcev v novih partnerskih odnosih. Po Erzarjevih besedah je pomembno delo na sebi, pri katerem lahko pomaga tudi partner, če je odnos varen in sta oba pripravljena sodelovati.

Pri tem je poudaril pomen besed, s katerimi človek izrazi svoje občutke, namesto da drugega obtožuje. Priznati si je treba tudi jezo, nemoč in neprijetne misli, saj šele iskrenost omogoči, da se človeka začneta zares slišati.

Veliko lahko naredijo tudi odrasli otroci, ko starše soočijo s tem, kako so doživljali njihovo vedenje. Če jih starši zmorejo poslušati brez takojšnje obrambe in njihovo izkušnjo vzamejo resno, se lahko odpre pot do spremembe.

Varnejši dom torej ne nastane sam od sebe. Potrebni so prepoznavanje nasilja, pripravljenost na spremembo in prevzemanje odgovornosti. Kadar pa je prisotna zloraba, je treba najprej poskrbeti za varnost žrtve in otrok ter poiskati ustrezno pomoč.