Trebušak: Tako malo dialoga z gospodarstvom ne pomnim

Pogovor o 05. 03. 2026, 08:59 Alen Salihović

Nekdanji urednik in novinar, danes pa sodelavec v Klubu slovenskih podjetnikov (SBC) Gregor Trebušak je v pogovoru za Radio Ognjišče opozoril, da slovensko gospodarstvo najbolj duši nepredvidljivost – občutek, da se pravila igre spreminjajo čez noč. Dotaknil se je tudi razmer v družinskih podjetjih, odnosa politike do podjetništva, pa tudi tega, kako se volilna kampanja spreminja v času družbenih omrežij, vplivnežev in umetne inteligence.

Družinska podjetja kot hrbtenica – od “garaž” do Akrapoviča

Trebušak je izpostavil, da v SBC vsak dan govori predvsem z družinskimi podjetji – ne z največjimi, a tudi ne z najmanjšimi. Gre za zelo uspešna podjetja, ki pogosto v lokalnem okolju ustvarjajo delovna mesta in razvoj, a jih širša javnost ne prepozna tako kot “velike sisteme”.

Po njegovem so družinska podjetja dejanski steber slovenskega gospodarstva: prilagodljiva, izvozno usmerjena in navajena preživetja v zahtevnih razmerah. Prav zato se mu zdi toliko bolj nevarno, kadar jih država obravnava kot bankomat ali celo kot “sovražnika ljudstva”.

Nepredvidljiva država je za podjetnika hujša od nepredvidljivega sveta

Trebušak je primerjal globalno nepredvidljivost – trgovinske napetosti, carine, “America First” logiko – z domačo. Če podjetnik v svetu pričakuje spremembe, bi moral imeti doma vsaj stabilnega partnerja: državo, ki zagotavlja jasna pravila, učinkovite postopke in razumljiv davčni okvir.

Ključno sporočilo: podjetnik želi zjutraj vedeti, kaj ga čaka zvečer. Če pa “čez noč” dobi novo dajatev, pristojbino ali obveznost, to ruši načrtovanje in investicijske cikle, ki so pri podjetnikih pogosto pet- do desetletni.

“Božičnica ni problem – problem je, kdaj in kako pride”

Kot primer regulatorne nepredvidljivosti je omenil tudi obveznosti, ki pridejo sredi leta. Poudarij je, da veliko podjetij božičnice izplačuje že dolgo in v tem ne vidi spora. Težava nastane, ko se nova pravila uvedejo pozno, ko so investicijski načrti že narejeni in denar že “vezan” v razvoj.

Ne gre torej za vprašanje, ali je ukrep dober ali slab, temveč ali je predvidljiv in pravočasno komuniciran.

Kje je meja med socialno državo in vzdržnostjo gospodarstva?

Trebušak socialne države ne zavrača – nasprotno. Kot primer je navedel podjetnike, ki jim je pomembno, da so zaposleni dobro plačani, ker je to predpogoj za uspeh ekipe in konkurenčnost na globalnem trgu.

A opozoril na protislovje: če rekordno vplačujemo v proračun, hkrati pa sistemi delujejo počasi in neučinkovito, potem je težava v upravljanju, ne nujno v samem načelu socialne države. Posebej izpostavlja prostorsko umeščanje in postopke (gradbena dovoljenja), kjer podjetniki poročajo o večletnih zamudah – in pri tem navaja, da tudi mednarodne analize Slovenijo opozarjajo na prepočasnost.

Namesto velikih tem smo dobili “štempljanje” in “pravico do odklopa”

Ko govori o prioritetah, se Trebušaku zdi simptomatično, da se je v javni razpravi ogromno energije porabilo za teme, ki po njegovem ne rešujejo strateških izzivov konkurenčnosti. Spomnil je na razprave o štempljanju in pravici do odklopa: to so teme, ki so lahko pomembne, a ne bi smele preglasiti vprašanj produktivnosti, investicij, davčne stabilnosti in kadrov.

Ob tem je odprl neprijetno vprašanje: kako bomo tekmovali s svetom, če se kot družba vse bolj pogovarjamo o krajšem delovnem tednu, medtem ko konkurenti delajo več in so produktivnejši?

“Bruto–bruto na računu”: predlog, ki bi spremenil pogled ljudi na državo

Ena zanimivejših misli pogovora je Trebušakov predlog, da bi ljudje za nekaj dni na računu videli “bruto–bruto” plačo (celoten strošek delodajalca), šele nato pa odtegljaje. Namen ni provokacija, ampak razumevanje: koliko dejansko zaslužimo in koliko gre državi za delovanje sistemov.

Po njegovem bi to lahko povečalo odgovornost politike in hkrati državljanom pokazalo, da “država ne daje”, ampak da jo financiramo mi.

Kadri, rodnost in šolstvo: težava, ki bo šele udarila

Trebušak kot ključno strukturno vprašanje izpostavlja kadre. Nizka rodnost in staranje pomenita, da bo na trg dela prihajalo manj mladih, zato bo pritisk na produktivnost in uvoz delovne sile večji.

Šolstvu očita preveliko ujetost v stare modele učenja in premalo prilagajanja prihodnjim panogam. Omenil je tudi potrebo, da podjetja lahko nagradijo najboljše kadre in jih zadržijo – sicer jih pobere konkurenca.

Dialog med politiko in gospodarstvom: “tako malo ga še ni bilo”

Ena najostrejših točk pogovora je ocena, da je bilo v tem mandatu najmanj dialoga med politiko in gospodarstvom, kar se Trebušak spomni v svoji novinarski karieri. Kritičen je bil do sporočil tipa “naj gredo drugam” in do nihanj pri normirancih, kjer se je, kot pravi, politika obnašala neodgovorno: najprej z ostrimi obtožbami, potem s popuščanjem, nato s popravki.

Za majhnega podjetnika ali samostojnega podjetnika je po njegovem ključno, da ve, kaj ga čaka čez leto ali dve. Če se pravila spreminjajo prehitro in nedosledno, se nezaupanje samo poglablja.

Mediji, vplivneži in umetna inteligenca: kampanja ni več televizijska

V drugem delu pogovora je Trebušak opisal premik od linearne televizije k spletu, podkastom in vplivnežem. Povedal je, da je tudi sam odšel s televizije, ker je ugotovil, da ne nagovarja več aktivnega dela populacije na način, kot ga je nekoč.

Kot primer je navedel vpliv dolgih spletnih pogovorov (podkastov), ki lahko preglasijo klasična soočenja. A obenem opozoril: vplivneži pogosto ne odgovarjajo nikomur razen algoritmu in lastni gledanosti – zato lahko zlahka zdrsnejo v manipulacijo, diskreditacije ali poveličevanje “prikladnih” obrazov.

Zakaj slabljenje tradicionalnih medijev slabi demokracijo

Trebušak meni, da slabljenje medijev dolgoročno slabi demokratično razpravo. Razlog je preprost: za medije veljajo norme, uredniški postopki, odgovornost in določene sankcije, če nekdo zavestno zavaja. Pri spletnem vplivu je to pogosto bolj zabrisano.

Zato poudarja pomen močnih, verodostojnih medijev – tudi nacionalne televizije – kot “watchdoga”, ki je neprijeten, a nujen.

Politika po volitvah: ne bomo “naši” in “vaši”, ampak skupaj

Ko pogovor nanese na kulturo dialoga, je Trebušak precej pesimističen: žaljenje se politično izplača, ker prinaša pozornost in točke. A hkrati opozorja na resnico, ki jo kampanje rade pozabijo: po volitvah moramo živeti skupaj.

Kot eno od možnih smeri razmisleka omenja racionalizacijo države: manj ministrov, manj “vele-sistemov” za majhno državo, a več odgovornosti in – paradoksalno – tudi boljše plačilo tistih, ki nosijo največje odločitve. Pri tem je kritičen do institucij, ki nimajo jasnega učinka, in do političnih zlorab funkcij, ki naj bi bile nadstrankarske.

Soočenja brez napredka: iste teme, isti odgovori

Ob koncu se sogovornika strinjata, da se soočenja vrtijo okoli istih tem: pokojnine, demografija, zdravstvo, gospodarstvo, šolstvo. Te teme so res ključne, a Trebušaka moti, da se odgovori ponavljajo, podatki interpretirajo po potrebi, predvsem pa da politika ni pripravljena poslušati in sodelovati.

Po njegovem v Sloveniji obstaja veliko kakovostnega kadra, a se ne poda v politiko – ali pa v razpravi ne dobi prostora – zato pogosto odločajo tisti, ki bi v “poštenem spopadu idej” težko zmagali.

“Volitve so dolžnost – jaz pa razmišljam o vnukih”

Zaključek je osebno obarvan. Trebušak je poudaril, da je udeležba na volitvah državljanska dolžnost, koga bo kdo volil, pa je osebna odločitev. Sam se pri presoji orientira po vprašanju: kaj bo dobro za moje otroke in vnuke.