Kako lep je prerojen človek

Radijski misijon 2026 30. 03. 2026, 11:21 Rok Mihevc

Šolska sestra Metka Vrabič nas je v Malem misijonskem nagovoru popeljala na pot Frančiškovega spreobrnjenja, ki se ni zgodilo nenadoma, temveč skozi globoka srečanja in odnose. Najmočnejša prelomnica je bilo srečanje z gobavcem. Frančiškova izjemnost je v njegovem odgovoru in odzivu na to, kar je začutil v srcu. Objavljamo njen celoten nagovor.

Že včeraj nam je s. Tina orisala pot spreobrnjenja sv. Frančiška. To se ni zgodilo nenadoma, ampak je bilo več dogodkov in srečanj, ki so se globoko dotaknili Frančiškovega srca: ujetništvo v Perugi, sanje pri Spoletu, besede Križanega: »Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev ....«, pa tisti pretresljiv dogodek, ko se je Frančišek na trgu slekel in očetu vrnil obleko... Zanimivo: kot najpomembnejšo stvar pa Frančišek izpostavlja srečanje z gobavcem:

»Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo.«

Spreobrnjenje je v bistvu prerojenje. Saj se spomnite, kako je Jezus Nikodemu razlagal, da se je treba roditi znova, roditi se od zgoraj, torej se preroditi. Ampak »roditi se« in tudi »preroditi se« se človek pač ne more sam. Potreben je še nekdo drug, potreben je odnos.

Ta velika sprememba, ki se je zgodila v Frančišku, ni bila plod njegove človeške narave ali njegovega asketskega prizadevanja, da bi to dosegel. Ne, ne.

Njegovo srce je napolnila milina in sladkost, ki je do takrat ni poznal. To je bila luč Svetega Duha, v moči katere je vse videl drugače, predvsem globlje. Ta novost ga je močno prevzela, zaznamovala in tudi vodila na pot svetosti, ki jo poznamo.

Frančiškova izjemnost je v njegovem odgovoru, v njegovem odzivu na to, kar je začutil v srcu. Sledil je temu glasu, temu čutenju... Tako je počasi dojel, da je odnos z gobavci isti kot odnos z na novo odkritim Bogom. Da, v gobavcu je odkril Boga. In Frančišek je kmalu spoznal, da je ta na novo odkriti Bog v bistvu ljubeči Oče.

Za vsakega kristjana in za vsakega človeka je bistveno vprašanje: kakšen je moj Bog? Kakšno podobo Boga imam? Je ljubeči Oče ali pa strogi sodnik, ki preži na vsak moj spodrsljaj? Zato bežim pred njim, ali pa se mi zdi celo bolj varno, da ga kar izbrišem iz svojega obzorja.

Danes pri maši beremo evangeljski odlomek o prešuštnici, ki so jo pismouki in farizeji ujeli v grehu in jo pripeljali k Jezusu, da bi jo obsodil v skladu z Mojzesovo postavo, ki pravi, da je treba take grešnike kamnati, torej ubiti. On pa je molče s prstom pisal po tleh.

Ker so še vedno silili vanj, se je vzravnal in rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali ven, tako da sta ostala sama: Jezus in grešnica, iz oči v oči. Osramočena, prestrašena, razvrednotena, obtežena s tono krivde je čakala na Jezusovo sodbo.

Kako poln je bil tisti trenutek tišine in pogleda, ki ni obsojal, ampak je bil poln usmiljena in miline, ki osvobaja srce vseh njegovih spon, ve samo tisti, ki je tak usmiljeni pogled že doživel. (Drugim pa prebuja hrepenenje in upanje, da bi ga kdaj doživeli.)

»Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?«

»Nobeden, Gospod.« »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

No, takšen je naš Bog, takega poznam! Takega, ki na rdečico sramu in skesanosti zaradi greha odgovarja z ljubečim in usmiljenim pogledom, ki prebuja tàko veselje, da ga je težko ubesediti.

Toda razlog za to, da se včasih počutimo sami, ni v tem, da smo se zmotili, ampak v tem, da hočemo biti drugačni kot drugi. Delamo se, da smo boljši od drugih. Ta žena tega ne more narediti, ker je javno grešila.

Njena izkušnja, ko se je znašla pred Jezusom, pokaže tudi nam, kakšno možnost imamo. Izkušnja usmiljenja, ki jo je doživela ta žena, spominja na sv. Pavla: Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju – Jezusu Kristusu (prim. Flp 3,13).

Znašla se je ob Jezusu. To je izkušnja odpuščanja. Takrat se je zavedala, da je nihče in nič ne more več soditi, ker je niti edini pravi sodnik – Bog – ni obsodil.

To je izkušnja, ki jo lahko vsi živimo. Ko se zavemo, da smo ob Njem –še več, da smo v Njem... Pri krstu smo bili vcepljeni v Kristusa. Samo pomislite na to dostojanstvo!

Ta žena je bila ob Kristusu, mi pa smo v Njem. Jemo in pijemo njegovo telo, potopimo se vanj. Noben pogled nas ne more več soditi, nobena star v našem življenju ne more biti več dokončna obsodba nad nami. Lahko vstanemo, gremo naprej in začnemo živeti brez strahu. To pomeni prejeti Božje usmiljenje. Zato ker edini, ki bi nas lahko obsodil, tega ni storil.

»Pojdi in odslej ne greši več!« predvsem pomeni, »Pojdi in ne glej nazaj!« Če verujemo tej besedi, lahko začnemo živeti tam, kjer smo, brez da bi se kar naprej opravičevali, da smo preveč grešili, da ne zmoremo ... To pomeni sprejeti Božje usmiljenje ali, z drugo besedo, spreobrniti se. Zmoremo zato, ker smo v Kristusu in On v nas.

GOSPOD mi je dal ... SPREOBRNJENJE.

Tudi iz te Frančiškove besede začutimo, da je spreobrnjenje predvsem dar. Dar pa je vedno zastonjski in svoboden; brez prisile in brez iskanja lastne koristi. Božji glas je tih in nevsiljiv. Bog je potrpežljiv in ima čas, da čaka na trenutek naše odprtosti za sprejem tega daru. Čaka na naše sodelovanje, ker tako zelo spoštuje našo svobodo.

In za zaključek: kako lep je prerojen človek! Kako lepo je biti z njim! Zato ker se ne boji več zase, ker je sposoben drugemu dati prostor, ker je postal krotak in ponižen, predvsem pa hvaležen.