Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Sesalniki, sesalci in gasilci
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Črka l je v slovenski pravorečni zgodovini predstavljala precejšen normativni izziv. Po načelu »govori, kot je zapisano«, ki so ga slovenski javni govorci zagovarjali v 19. stoletju, se je proti koncu 19. stoletja začela – predvsem preko jezikoslovca očeta (patra) Stanislava Škrabca – uveljavljati tudi sodobna izreka, neodvisna od zapisane besede. Največ pa so se kljub vsemu ukvarjali z izgovorom črke
V šolah so dolgo učili na način izgovora po črki, tudi v tem primeru. To pa je bilo seveda v nasprotju z normo takratnega javnega govora, kar so problematizirali in karikirali tudi slovenski umetniki: »Vsa nestrpna je vzkliknila: „Kaj nisi nikdar jedelj pomaranč?" Tisti „jedelj" me je udaril kakor s kladivom; nisem vedel ne kako in ne kedaj — samovoljno mi je planilo z jezika: „Jedna jedelj — pomaranča in jedna jedelj — pomaranča sta dve jedelj — pomaranči!" In učiteljica me je postavila v kot.« (I. Cankar, Moje življenje, str. 8, https://cankar.dlib.si/materiali/Moje_URN_NBN_SI_DOC-PK4X026A.pdf). Izgovor v osrednji Sloveniji se je namreč že pred 19. stoletjem, ko se je začela standardizacija slovenskega govorjenega jezika, že povsem premaknil v smer dvoustničnega izgovora. Izgovor srednjega l (bil – [bil], delal – [delal]), za katerega je Trubar rekel, da se pri bil »debelu po bezjašku zarobi«, se je ohranil samo na južnem obrobju slovenskega prostora, npr. v Beli krajini, kjer pa med mlajšo generacijo tudi že izginja oz. se je spremenil v dvoustnični izgovor. Edino pravilno je zato v deležnikih moškega spola na l (bil [bíu̯], delal [délau̯], govoril [govóriu̯], odigral [odigráu̯], vedel [védeu̯], zarjul [zarjúu̯]).
Za črkosicer velja, da je pred samoglasniki izgovorjena kot »navadni l«, tj. zadlesnično. V položaju za samoglasnikom in pred nezvočniki ali na koncu besede pa je pogosto izgovorjena dvoustnično, npr. v primeru določenih besed (malha [máu̯ha]).
Kot pravi Pravopis 8.0 je »v črkovnem sklopu ⟨ol⟩, ki zaznamuje zgodovinski zlogotvorni l« načeloma izgovorjena dvoustnično: bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], molk [môu̯k], solza [sôu̯za], volk [vôu̯k], dolg [dôu̯g-], poln [pôu̯n], popolnoma [popôu̯noma]. ju
Če si pomagamo s slovanskimi jeziki, bi bilo to v češčini zapisano in izgovorjeno kot jablko → jabolko, dluh → dolg, vlk → volk, úplně, zcela → popolnoma. V hrvaščini in tudi v nekaterih slovenskih narečjih pa je izgovorjen ko [u] (oz. je reduciran): jabuka (prekm. in hrv.) oz. japka (v osrednji Sloveniji), če pride do redukcije, dug (dolg), vuk (volk), puno (polno).
Zanimiva je tudi beseda za rumeno barvo, ki jo tudi v nekaterih narečjih poimenujemo žuta farba (rumena barva), v češčini imamo žlutá (v kakšnem narečju pa namesto knjižne besede rumen rečemo celo armen oz. ərmen).
Ta dvoustnični izgovor se je v celoti ohranil, zato je izgovor [čoln], [poln] izraz neukega govorca. Neustrezno pa je tudi izgovarjati [čovən, povən]. K temu dodajmo še primer izgovora besede klovn kot [klovən], kar je tudi pravorečno neustrezno.
Prav tako imamo v samostalnikih pogost dvoustnični izgovor: piščal [piščáu̯], žival [živáu̯], pol [pôu̯] 'polovica', sol [sôu̯], fižol [fižôu̯], stol [stòu̯]).
Prav tako tudi v pridevnikih moškega spola v ednini (bel [béu̯], gnil [gníu̯], usahel [usáhəu̯]. Zanimivo je razlikovanje med samostalnikom gol [gol] in pridevnikom gol [gôu̯] 'brez obleke'.
Pri besedah, ki so prevzete, lokalnega izvora in novonastale, je praviloma kot »navaden« l izgovorjen tudi v položaju za samoglasnikom in pred nezvočnikom: Bill, šal, Galci, Brazilci, Predel, Zadel, Portugalska, metalci ...
Pri tem moramo izpostaviti še izražanje ure pri besedi pol. Strokovno pravimo, da ko nastopa kot samostojni časovni prislov, končno črko ⟨l⟩ izgovorimo kot [l]: ob pol [pôl] petih. Če izražamo količino, tudi pri uri, pa je izgovorjeno dvoustnično, kot [pôu̯], npr. Polejedel sem le pol hruške; Pol ure časa še imamo. Pri krajevnih imenih se držimo lokalnega izgovora, in sicer: Šmarje pri Jelšah ž mn. [šmárje pri jélšah] in Črni Kal [čə̀rni káu̯], v rodilniku je potem seveda izgovorjen l: Črnega Kala [čə̀rnega kála]. Prav tako so: Kalše [kálše]; Štanjel [štánjel].
Posebni primer je izgovor
izglagolskih samostalniških in pridevniških izpeljankah s priponskimi obrazili -lc-, -lk-, -lsk-, -lstv-, ko se nanašajo na živega vršilca dejanja. V Slovenskem pravopisu 2001 se je kodificiral le dvoustnični izgovor, v rabi pa sta se uveljavili obe izgovorni možnosti: igralec m [igráləc], rod. igralca [igráu̯ca], igralka ž [igráu̯ka], igralski prid. [igráu̯ski], igralstvo s [igráu̯stvo].
Predlog novega Pravopisa 8.0, ki je v procesu urejanja, pa predvideva naslednjo dikcijo:
⟨lc⟩ igralec m [igráləc], rod. igralca [igráu̯ca tudi igrálca]; gledalec m [gledáləc], rod. gledalca [gledáu̯ca tudi gledálca]
⟨lk⟩ igralka ž [igráu̯ka tudi igrálka], poslušalka [poslušáu̯ka tudi poslušálka]
⟨lsk⟩ igralski prid. [igráu̯ski tudi igrálski], pogajalski [pogajáu̯ski tudi pogajálski]
⟨lstv⟩ igralstvo s [igráu̯stvo tudi igrálstvo], prebivalstvo [prebiváu̯stvo tudi prebiválstvo]
Na oba načina izgovarjamo tudi pridevnike, tvorjene iz teh samostalnikov (tožilčev [tožíu̯čeu̯ tudi tožílčeu̯], tožilkin [tožíu̯kin tudi tožílkin]).« (www.fran.si)
Pri tem moramo izpostaviti, da je vmes kvalifikator tudi, ki pomeni manj ustrezno varianto, ki je v tem primeru zadlesnična in ne dvoustnična. Izgovor [igráu̯ca, igráu̯ka, igráu̯ski, igráu̯ski] je še zmeraj ustreznejše.
Pri besedah, ki so (bile) manj pisno knjižne, pa se je uveljavila predvsem zadlesnična izgovorjava (gasilci [gasílci], čistilci [čistílci]), še zlasti to velja za manj ustaljene in novejše besede (samohranilka [samohranílka], biseksualci [bíseksuálci]).
Če ne gre za vršilca dejanja, se seveda izgovarja le zadlesnično (vezalke [vezalke], kopalke 'kos oblačila' [kopalke]).
V Slovenskem pravopisu 2001 je bilo kodificirano izgovorno razlikovanje med vršilci/vršilkami in neživimi samostalniki: drsalka [drsáu̯ka] 'ženska, ki drsa' – drsalke [drsálke] 'čevlji za drsanje' (tako še: plezalke 'plezalni čevlji; vrste vrtnice', kopalke 'plavalno oblačilo; ženske, ki se kopajo' ipd.).
Na podlagi novejših raziskav in preverjanja knjižne rabe danes se sedaj takšna kodifikacija opušča, kar je upoštevano tudi v predlogu Pravopisa 8.0.
Govorcu, ki mu je takšno razlikovanje domače, sicer nihče ne prepoveduje, da bi to razlikovanje še naprej uporabljal. To razlikovanje v večini primerov uporabljam tudi sam, ni pa to več obvezno pravilo
Črka l za samoglasniki in pred zvočniki se je vedno izgovarjala zadlesnično, to je kot navadni l: ustvarjalnica, likalna miza, sesalnik.
Prav primer sesalnik, ki pomeni napravo, je bil ustvarjen zaradi večjega razlikovanja od sesalca [sesáu̯ca], živega bitja, ki je izgovorjen dvoustnično.
Pogosto se sicer v pogovornem jeziku uporablja tudi [sesauc] za sesalnik. Podobno imamo v pogovornem jeziku lahko izgovor brisauc za brisalec na avtu. Tovrstno izpuščanje samoglasnikov in soglasnikov pa načeloma ni knjižno (standardno) v slovenskem jeziku.
Prav tako so bile ustvarjene besede: likalnik, štedilnik, hranilnik, hranilnica, posojevalnica. Pri vseh pa se seveda ni ustvarjalo enobesednega termina, zato imamo gasilni aparat, govorilne ure ...
Pred zvočniki, to so soglasniki m n r l j v – mlinarjevi –, se je vedno izgovarjal le zadlesnični l, pred samoglasniki pa je tako ali tako izgovorjen vedno soglasniški glas, ki ga v slovenščini zapišemo s posebno črko. Zato vedno govorimo lipa, lepa lopa, alimentacija, oligarh.
Slovenski l pred samoglasniki, zvočniki in v prevzetih besedah (npr. v stavku Lipa je slovenski nacionalni simbol.) je izgovorjen s konico jezika pritisnjeno za dlesnimi, to je t. i. apikalni zadlesnični neprekinjen zvočnik, če dodam za konec še malo več strokovnih izrazov.
