Nadškof Cvikl: Cerkev naj se poda na pot k človeku

Utrip Cerkve v Sloveniji 16. 08. 2026, 18:00 Petra Stopar

Pred praznikom Marijinega vnebovzetja smo se z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom pogovarjali o pomenu tega praznika in o posebni bližini, ki jo slovenski človek že stoletja čuti do Marije. Spregovoril je tudi o 20-letnici mariborske metropolije, pripravah na 800-letnico Lavantinske škofije, pomanjkanju duhovnikov in vse pomembnejšem sodelovanju laikov. Ob izzivih sodobnega časa je poudaril, da mora Cerkev postajati vedno bolj misijonska in iti med ljudi, ob pogledu na 11 let vodenja mariborske nadškofije pa je to obdobje opisal kot šolo zaupanja v Božjo previdnost in utrjevanje vere.

G. nadškof, praznovanje Marijinega vnebovzetja ima za slovenske kristjane zelo globok pomen. Zakaj je po vašem mnenju ta pobožnost in češčenje Jezusove matere našemu narodu tako pri srcu?

Najprej - praznik Marijinega vnebovzetja je gotovo praznik veselja in upanja. Ta praznik je zaključek Marijine poti, ki pa ni bila dosti drugačna od naše.

Lahko bi rekel, da je bilo njeno vsakdanje življenje tisto polje, na katerem se je razvijal poseben odnos z Bogom, pa tudi med njo in njenim sinom Jezusom. Marija pa se je od nas razlikovala ravno v tej globoki veri in polnem zaupanju v Boga.

Zakaj je Marija tako blizu našemu človeku? Mislim, da zato, ker je slovenski človek Marijo vedno doživljal kot tisto, ki nas spremlja, ki vidi naše težave, ki vidi naše probleme in ki ji lahko vse to izročamo.

Če pogledamo po Sloveniji, imamo 318 cerkva, posvečenih Devici Mariji. Med temi jih je kar 307 posvečenih Marijinemu vnebovzetju. To pomeni, da je bil ta praznik že od vsega začetka res zelo blizu našim prednikom oziroma slovenskemu človeku.

Če pogledamo po Sloveniji, imamo 318 cerkva, posvečenih Devici Mariji. Med temi jih je kar 307 posvečenih Marijinemu vnebovzetju.

Če danes pogledamo na primer romanja v vse te cerkve po Sloveniji in če bi vse skupaj sešteli, bi verjetno prišli do številke, ki je celo višja kot ob veliki noči ali božiču. Tukaj je namreč zelo v ospredju tudi vidik romanja.

Sam vsako leto na Ptujski Gori opazujem romarje, ki prihajajo, in vidim, da s seboj dejansko prinašajo svoje življenje, svoje bolečine, veliko solza, veliko tega izročanja bolečine Mariji. Zdi se mi, da se potem nazaj v življenje vračajo okrepljeni in potrjeni.

Zanimivo je tudi, da so naši predniki v Mariji videli pomočnico kristjanov. Naše narodno svetišče je namreč posvečeno Mariji Pomagaj, naši pomočnici. Prav tako je v ospredju Marija kot tolažnica.

Skratka, ta bližina Marije se mi zdi zelo pomembna in ljudje jo še danes čutijo. Tudi današnji človek namreč ni brez težav, brez problemov in brez bolečin. Zdi se mi, da je ravno ta praznik tisti, ko vse to še posebej polagamo pred Marijo.

Po drugi strani pa je, kot sem omenil, ta praznik res praznik upanja: to, česar je bila deležna Marija, čaka tudi nas.

To, česar je bila deležna Marija, čaka tudi nas.

Cerkev v Sloveniji se letos spominja pomembnega trenutka in odločitve papeža Benedikta XVI., ki je pred dvajsetimi leti uvedel novo upravno razdelitev škofij. Ustanovil je Škofiji Novo mesto in Celje, mariborsko škofijo pa povzdignil v nadškofijo in metropolijo, katere del je postala tudi Škofija Murska Sobota. Kaj je to dejanje pomenilo za vašo nadškofijo oziroma metropolijo? Kaj je prineslo?

Ustanovitev novih škofij in to, da je bila nekdanja mariborska škofija povzdignjena v metropolijo, je bilo storjeno v želji, da bi pastoralno delo lahko potekalo bolje in da bi bil škof bliže duhovnikom ter bliže vernikom.

Seveda pa, ko gledamo nazaj na prehojeno pot naše metropolije, vidimo, da je bil ta korak narejen tik pred krizo, ki je potem dosegla mariborsko nadškofijo in s tem tudi metropolijo. Takrat je bolj v ospredje stopilo reševanje nadškofije in zaradi tega so včasih nekoliko trpele tudi pastoralne dejavnosti. Ne bom rekel, da so bile zapostavljene, gotovo pa so zaradi tega nekoliko trpele.

Če k temu dodamo še obdobje covida in upad duhovniških ter redovniških poklicev, vidimo, da je pred metropolijo velik izziv. Mnoge stvari bo namreč treba urediti tako, da bodo potekale na ravni metropolije, kajti drugače bo težko zagotavljati delovanje posameznih služb, ki so nujne za delovanje vsake škofije.

Mnoge stvari bo namreč treba urediti tako, da bodo potekale na ravni metropolije, kajti drugače bo težko zagotavljati delovanje posameznih služb, ki so nujne za delovanje vsake škofije.

Zdi se mi, da bo treba temu izzivu v prihodnjih letih nameniti večji pomen, da bo lahko pastoralno delo tudi zaradi manjšega števila duhovnikov nemoteno potekalo naprej in da bomo prav v tem povezovanju našli nov zagon in tudi nove ideje.

V Mariboru se približujete visoki, 800-letnici Lavantinske škofije, ki bo leta 2028. Pred kratkim, 25. julija, pa je minilo 801 leto, odkar je papež Honorij III. podal dovoljenje za ustanovitev škofije. Kako potekajo priprave na praznovanje?

Mi smo praznovanje oziroma triletno praznovanje začeli 21. septembra lani. Prav zato smo se odločili za triletno praznovanje, ker je papež Honorij III., kot ste lepo omenili, 25. julija 1225 dal dovoljenje, da lahko salzburški nadškof Eberhard ustanovi novo škofijo. Ta je bila nato ustanovljena 10. maja 1228, deset let po tem, ko je bila ustanovljena graška škofija. Tudi Lavantinska škofija je nastala iz salzburške nadškofije.

Najprej smo navezali stike s Šentandražem, kjer je bil prvotni sedež Lavantinske škofije, pa tudi s sosednjima škofijama oziroma nadškofijama, Salzburgom in Gradcem. Prvi študijski večer je že potekal z naslovom Prvi koraki za ustanovitev Lavantinske škofije. Maja je potekalo tudi kolesarsko romanje iz Šentandraža v Maribor. Letos, 4. julija, pa smo poromali v Salzburg ob 180. obletnici škofovskega posvečenja blaženega škofa Antona Martina Slomška.

Pred nami je zdaj september, ko nas čaka mednarodni simpozij o 800-letni navzočnosti Marije na ozemlju lavantinske oziroma današnje mariborske nadškofije. Poleg uglednih predavateljev bo kot slavnostni govornik nastopil tudi rimski kardinal Rolandas Makrickas, ki je nadduhovnik papeške bazilike Marije Velike oziroma Marije Snežne. 8. septembra bo dopoldne ob desetih slovesna sveta maša, ki jo bo daroval v Marijinem svetišču na Gorci v Malečniku, popoldne pa bo v Mariboru simpozij.

Za Slomškov rojstni dan, 26. novembra, pa bo ob 19. uri v mariborski stolnici premierno izveden oratorij. Ob 800-letnici bomo v glasbeno-dramaturški obliki predstavili ključne poudarke Slomškovega življenja, seveda s poudarkom na prenosu škofijskega sedeža v Maribor. Pripravlja se tudi potujoča razstava, ki bo 8. septembra že uradno predstavljena. Potem so tu romanja, radijski misijon, pripravljajo se šmarnice in druge duhovne pobude.

Zdi se mi namreč, da mora biti v ospredju prav duhovni vidik. Že v molitvi, ki jo molimo ob 800-letnici, je lepo izraženo, da bi iz tega bogatega zaklada črpali moč in modrost za sedanjost, za prihodnost pa našli navdih in pogum živeti vero, ki bo polna upanja in nas bo vodila k dejavni ljubezni.

Gotovo so sad teh molitev tudi novi duhovni poklici. Ob imenovanjih in spremembah služb ter pri urejanju premestitev ste morali tudi v svoji nadškofiji upoštevati število duhovnikov. Obstoječi prevzemajo tudi druge župnije. Upanje vliva to, da se letos v Nadškofiji Maribor po treh letih zatišja znova veselite novomašnika. Kako ocenjujete trenutno stanje na tem področju in kako pomembna je vključitev laikov pri pomoči župnikom?

Vsakega novega delavca v Gospodovem vinogradu smo zelo veseli in zanj Bogu hvaležni. Tako smo letos veseli novomašnika, veseli pa smo tudi vsakega bogoslovca in vsakega kandidata, ki stopi v pripravljalni letnik.

Situacija ni rožnata. Povprečna starost duhovnikov je vedno višja, duhovnikov je vedno manj, vedno več pa je tudi občestev, ki nimajo več stalnega duhovnika. Zato je potrebno pastoralno povezovanje župnij, ko se več župnij poveže v pastoralno enoto. To je na neki način tudi priložnost, saj pride do večjega sodelovanja in večje izmenjave.

Gotovo pa je tukaj pomoč vernikov, laikov pri pastoralnem delu zelo pomembna. Zdi se mi, da je veliko možnosti, da določena področja dela prevzamejo verniki oziroma laiki in s tem razbremenijo duhovnika, da je duhovnik potem lahko res duhovnik: da se lahko posveča oznanjevanju, podeljevanju zakramentov, da je res tisti, ki je duhovni oče, ki povezuje in animira, medtem ko verniki dajejo na razpolago svoje darove in svoje sposobnosti.

Zdi se mi, da je veliko možnosti, da določena področja dela prevzamejo verniki oziroma laiki in s tem razbremenijo duhovnika, da je duhovnik potem lahko res duhovnik.

Zanimivo je, da je eden od duhovnikov, ki je ob premestitvah prišel na novo župnijo, rekel: »Računam na vas, ker sam tega bremena ne bom zmogel oziroma bom težko uresničil vaša pričakovanja. Skupaj pa bomo lahko marsikaj naredili.«

Vsak od vas ima namreč talente in darove. Če vse to damo skupaj, bo naše občestvo živo. Tudi župnije, ki so med seboj povezane, bodo lahko v tej povezanosti, izmenjavi in medsebojnem sodelovanju pokazale življenjsko moč ter izpolnile poslanstvo, ki jim je zaupano: da v ta svet prinašajo veselo oznanilo evangelija oziroma da ljudi vodijo k Bogu.

Različni izzivi in preizkušnje so bili znotraj Cerkve v vsakem njenem obdobju. Na kaj bi še posebej opozorili v teh časih?

Čas, v katerem živimo, je zelo kaotičen, poln kriz, vojn, napetosti in nezaupanja. Je čas, ko se veliko pozablja na Boga oziroma ko se živi, kot da Boga ni. To je en vidik.

Je čas, ko se veliko pozablja na Boga oziroma ko se živi, kot da Boga ni.

Po drugi strani pa lahko vedno bolj vidimo in čutimo, da je veliko iskanja, kajti današnji človek v sebi čuti praznino in ne vidi smisla tega življenja. Še posebej sem vesel, da to čutim pri mladih. Mladi so veliki iskalci, iščejo. Tako smo letos prav pri številu katehumenov videli, kako mladi iščejo.

Tukaj se mi zdi, da je naše poslanstvo danes prinašati Jezusa in njegov evangelij, prinašati luč, mir in veselje. Predvsem pa občestvenost: da kot ena družina zaživimo skupaj, v odprtosti in spoštovanju drug do drugega ter v sodelovanju. S tem smo potem tudi znamenje za ta svet, ki daje velik poudarek posamezniku in individualizmu, medtem ko nas evangelij kliče v občestvo in skupnost.

V ta svet je treba prinašati tudi znamenje življenja in tiste vrednote, ki življenje ohranjajo in ga pospešujejo. Skratka, zdi se mi, da je danes izziv biti misijonska Cerkev. K temu nas je klical že papež Frančišek, zdaj nas k temu kliče papež Leon, k temu nas kliče tudi sinoda: da smo res sinodalna Cerkev, ki je na poteh človeka, ki ni zaprta vase, ki ne čaka, da bodo ljudje prišli k njej, ampak se poda na pot k človeku. Zdi se mi, da je ta premik potreben. Vem, da smo takrat, ko sem bil kaplan, po pet ur dežurali v pisarni in so ljudje ves čas prihajali. Čas pa se je spremenil. Danes je treba iti med ljudi.

Papež Frančišek je zelo rad poudarjal besedo »obrobja«: iti tja, kjer so ljudje, kjer živijo, kjer čutijo svoje radosti, pa tudi svoje težave in probleme, in tja prinašati besedo upanja, evangelija.

Mariborsko nadškofijo vodite že dobrih enajst let. Za kaj ste v tem obdobju najbolj hvaležni in kaj vam je bilo najtežje?

Nadškofija je v tem času prebrodila viharno obdobje in ostala pri življenju. To obdobje je bilo gotovo velikokrat težko. Ko sam gledam nazaj, vidim, da je bilo veliko negotovosti. Bilo je tudi obdobje, ko se ni vedelo, ali bomo preživeli ali ne. Po drugi strani pa je bilo to zame tudi obdobje velike tolažbe, ker se je čutilo, da je v ozadju Božja roka, tista roka, ki nas rešuje.

Bilo je tudi obdobje, ko se ni vedelo, ali bomo preživeli ali ne.

Po eni strani so bili to težki trenutki, kot sem omenil, po drugi strani pa tudi najlepši: ko čutiš in veš, da takrat, ko ne vidiš neke rešilne bilke, pa se na koncu dobro izteče, spoznaš, da je to šola zaupanja v Božjo previdnost in utrjevanja naše vere. Ko gledam nazaj na teh enajst let, jih vidim kot obdobje, kot šolo zaupanja v Božjo previdnost in utrjevanja vere. Tako bi to obdobje nekako naslovil.

Na eni strani problemi in težave, na drugi strani pa doživetje tega, da je Bog dejansko z nami, da je tisti, ki ti odpre pot, ki je sam ne vidiš, oziroma da te lahko tudi iz največje krize potegne ven. Kot včasih molimo: da nas potegne iz blatne mlakuže in nas postavi na suho.

Skratka, to doživetje živega Boga, ki po Svetem Duhu deluje sredi med nami. To je dejansko neko izkustvo, ki sem ga v teh letih dobil in za katero sem tudi hvaležen. Vse skupaj je bilo precej drugače, kot si človek predstavlja na začetku, ker te sama situacija vodi. Po drugi strani pa je bilo, kot sem rekel, to obdobje šola zaupanja v Božjo previdnost in utrjevanja naše vere.