Cerkev se veseli novih duhovnikov: Vzeti iz ljudi in za ljudi

Cerkev na Slovenskem 29. 06. 2026, 14:28 s. Meta Potočnik

Praznik svetih apostolov Petra in Pavla, dveh temeljnih stebrov Cerkve, je v Sloveniji po tradiciji dan posvečevanja diakonov v novomašnike. Letos jih je pet. Včeraj je v mariborski stolnici nadškof Alojzij Cvikl roke položil na Timoteja Fijavža Vivoda. Danes dopoldne je bilo duhovniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Novomašniki so postali Luka Anžič, Gregor Capuder in jezuit p. Janez Gorenc. Popoldne pa se bodo veselili v Novem mestu, kjer bo posvečen kapucin br. Dominik Papež.

Potek obreda posvečenja duhovnika

Obred vedno poteka znotraj slovesne svete maše in se začne po evangeliju. Po predstavitvi kandidatov, jih pokličejo po imenu, Vsak odgovori: »Tukaj sem.« Nato škof vpraša odgovornega: »Ali veš, da so vredni?« To pomeni, da Cerkev potrdi njihovo pripravljenost. Škof nato razglasi, da jih izbere za duhovnike.

Čas je dozorel in odločitev je bila sprejeta: Del Božjega ljudstva ste

V homiliji, ki sledi evangeliju, škof razloži pomen duhovniške službe. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore se je tukaj navezal na pisatelja Pisma Hebrejcem, da je »vsak véliki duhovnik vzet izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da prinaša daritve in žrtve« (Heb 5,1):

»Ne izhajate iz neke posebne skupine ljudi, niste privilegirana skupnost. V Stari zavezi je bilo duhovništvo izročeno Levijevemu rodu in se je prenašalo po krvi. Vi pa stojite pred nami kot tisti, ki ste vzeti izmed teh ljudi. V sebi nosite zgodovino svojih družin in rodbin z njihovimi svetlimi zgledi in z njihovimi sencami. Ta zavest vas bo obvarovala, da nikoli ne boste popuščali skušnjavi večvrednosti, vzvišenosti, izjemnosti. Del tega Božjega ljudstva ste, postavljeni za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga.«

Novomašnike je nadškof nagovoril z mislijo, da niso privilegirana skupnost, saj so vzeti izmed ljudi.

»V sebi nosite zgodovino svojih družin, svojih rodbin, z njihovimi svetlimi platmi in njihovimi sencami. Ta zavest, iskreno sprejeta, vas bo obvarovala, da ne boste nikoli popuščali skušnjavi večvrednosti, vzvišenosti, izjemnosti in pomembnosti. Del tega Božjega ljudstva ste, postavljeni za ljudi.«

To moramo imeti pred očmi tudi mi, ko gledamo duhovnike, je nadaljeval nadškof: »Duhovniki izhajamo izmed vas, zato nas ne sodite strožje kot sodite sebe.«

Ob tem jih je opozoril, da se jim bo dogajalo kakor vsem ljudem. Deležni bodo besed, ki bodo bolele. Naleteli bodo na ljudi, ki bodo opozarjali na njihove pomanjkljivosti in napake.

»Naj vas te besede ne zamajejo v vaši pripravljenosti na služenje. Takrat naj v vas na vso moč zadonijo Jezusove besede, povedane učencem pri zadnji večerji: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15,16).

Kakšne sposobnosti so potrebne za duhovništvo?

Nadškof Alojzij Cvikl je zbranim preprosto pokazal, da je duhovništvo dar poklicanosti od Boga in to za vse življenje v službi božjemu ljudstvu. In kakšne sposobnosti so za to potrebne?

»Po vstajenju, se Jezus prikaže učencem pri Tiberijskem jezeru. Potem, ko jih je na obali po naporni noči, ko so ujeli šele na Jezusovo besedo, pričakal z žerjavico, na kateri je bila riba in kruh. Potem, jih je povabil jest, je na koncu te ga obeda postavil vprašanje Simonu Petru:«Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj, kot tile?«
Tokrat je bil Petrov odgovor ponižen. To takoj pade v oči. Vidi se, da se Peter ne naslanja več nase. Žalostna izkušnja, ko je Jezusa zatajil, ga je naučila, da ne more računati na svojo trdnost.

Zato je njegov odgovor:«Da, Gospod, ti veš, da te ljubim«. Jezus to vprašanje ponovi trikrat, da bi tako Peter začutil, kako ga Jezus ljubi, kljub njegovi slabosti. Jezus ne vpraša Petra, če ima administrativne sposobnosti, da bo vodil Cerkev. Ne vpraša ga, če je dober organizator, ne vpraša ga, če je dovolj moder, da se bo lahko spopadal z nasprotniki. Vpraša ga samo: »Ali me ljubiš bolj, ko tile?«

»Apostolat, poslanstvo apostola, je postavljeno na tem intimnem odnosu z Jezusom. To je tisti edini trden temelj, kajti poslanstvo apostola je v prvi vrsti oznanjevanje božje ljubezni. Ta pa mora biti najprej naše osebno izkustvo, ki me doseže kljub mojim slabostim. Peter, po tem kar je doživel ve, da izvir te ljubezni ni v njem. Ve, da, ko ga Gospod vpraša, če ga ljubi, je izvir te ljubezni v Gospodu, ki mu želi to ljubezen tudi podeliti.«

Sledil je obred mašniškega posvečenja, med katerim so vsi kandidati pred občestvom izrekli, da hočejo službo duhovnika opravljati zvesto in vredno ter vedno moliti in se darovati Kristusu. Nato je vsa cerkev sodelovala pri petju slovesnih litanij vseh svetnikov, med katerimi se je novomašnik v znamenje popolnega služenja in predanosti Kristus ulegel na tla.

Mi vsi pa molimo zanje, da bodo dobri in zvest Kristusovi duhovniki ter za fante, ki slišijo Božji klic, da nanj pogumno odgovorijo.