53 let od smrti Božje služabnice Cvetane Priol: Njeno življenje je bilo tiha molitev

Cerkev na Slovenskem 12. 08. 2026, 16:21 Alen Salihović

Ob 53. obletnici smrti Božje služabnice Cvetane Priol je v torek, 11. avgusta, v kapelici Marije Pomagaj na pobreškem pokopališču v Mariboru sveto mašo daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Ob somaševanju duhovnikov so se bogoslužja udeležili številni verniki in častilci Božje služabnice, ki so se po maši v molitvi ustavili tudi ob njenem grobu.

Generalni vikar Janez Lesnika je v uvodu spomnil, da se verniki ob obletnici Cvetanine smrti zbirajo na kraju, kjer ji želijo biti posebej blizu ter se iz njenega življenja in zapisov učiti vere, zaupanja in darovanja. Spomnil je na njeno veliko ljubezen do Cerkve in duhovnikov ter na njeno pričevanje, da življenje ohranja svoj smisel tudi sredi bolezni, trpljenja in preizkušenj. Smrt za kristjana namreč ni konec, ampak prehod v večno življenje.

»Bila je žena globoke in trdne vere«

Nadškof Cvikl je v pridigi izhajal iz dnevne Božje besede, zlasti iz odlomka Ezekielove knjige, v katerem Bog preroku izroči zvitek s svojim sporočilom in mu naroči, naj ga zaužije. Ezekiel sprejme Božjo besedo in jo oznanja, ker želi izpolniti Gospodovo voljo. Podobno držo je po nadškofovih besedah mogoče prepoznati v življenju Cvetane Priol. »Bila je žena globoke in trdne vere. Pri njej je izstopal čut za druge, pomagati drugim, darovati se za druge,« je poudaril nadškof.

Cvetana je že kot sedemnajstletno dekle Bogu izročila svoje življenje kot izraz ljubezni in darovanja za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš. Nadškof je njeno duhovno pot predstavil tudi skozi tri misli iz njene pesmi Moje življenje: »Moje življenje je tiha molitev«, »Moje življenje je klic po nebesih« in »Moje življenje je spev duše, ki s tabo trpi«.

Molitev kot prijateljski pogovor z Jezusom

Temelj Cvetaninega življenja je bila molitev – iskrena, zaupljiva in osredinjena na Kristusa. Njemu je želela služiti in se po njem darovati za druge. »Jezus, daj, da bom živela za druge. Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje,« je zapisala.

Nadškof Cvikl je poudaril, da zanjo molitev ni bila zgolj ponavljanje besed, temveč pristen odnos in prijateljski pogovor z Jezusom. V molitvi je Bogu izročala sebe, svojo bolečino in vse svoje življenje. Prav molitev ji je dajala moč v trpljenju in preizkušnjah.

Vrhunec njene molitve je bila evharistija. Sveta maša je bila, kot je dejal nadškof, »srčika njene molitve in življenja«. Posebej globoko je doživljala sveto obhajilo.

Pogled je usmerjala v nebesa

Drugi poudarek Cvetanine duhovnosti je nadškof strnil v njenih besedah: »Moje življenje je klic po nebesih.« Cvetana Priol je živela z jasnim pogledom na cilj človekovega življenja – večnost in polno srečanje z Bogom. Zaradi tega je tudi zemeljsko življenje razumela kot pripravo na večnost. »Vedno moramo imeti pred seboj cilj, kam gremo. Brez tega cilja se zgubimo v sedanjosti,« je dejal nadškof.

Cvetanina usmerjenost v večnost ni pomenila bega pred življenjem, ampak ji je pomagala globlje živeti vsakdanjost in jo sprejemati kot prostor srečevanja z Bogom.

Trpljenje kot prostor srečanja z Bogom

Cvetanino življenje so močno zaznamovali bolezen, preizkušnje in trpljenje. Tretjo razsežnost njene duhovnosti zato izražajo besede: »Moje življenje je spev duše, ki s tabo trpi.« Trpljenja ni razumela samo kot bremena, ki ga je treba prestati, ampak tudi kot prostor, kjer je mogoče še globlje odkrivati Božjo bližino.

»Zavedala se je, da naš odgovor na trpljenje niso prazne besede in teorija. Je odkrivanje, kako Gospod hodi z nami in kako je ob nas,« je poudaril nadškof. Vernike je povabil, naj se Cvetani Priol priporočajo zlasti ob težki ali neozdravljivi bolezni, da jih preizkušnje ne bi oddaljile od Boga, ampak bi v njih še močneje začutili, da je Gospod njihova moč in upanje.

Zgled učiteljem, katehetom in bolnikom

»Njeno življenje in njena pot vere nas morata navdihovati, spodbujati in prebujati željo po posnemanju,« je dejal nadškof Cvikl. Cvetana Priol je po njegovih besedah lahko vzor učiteljem, posebej učiteljem glasbe, katehetom in katehistinjam, na poseben način pa bolnikom. S svojim življenjem kaže, kako je mogoče tudi bolezen in trpljenje sprejemati kot pot osebnega posvečenja.

Nadškof je vernike spodbudil tudi k obiskovanju njenega groba in molitvi za njeno priprošnjo. »Pomembno je, da se kdaj ustavimo ob njenem grobu, da začutimo njeno bližino in priprošnjo.« Pridigo je sklenil z besedami: »Vsem nam naj Gospod nocoj poživi vero, da bo samo to, kar bo s Kristusom umrlo, z njim tudi tretji dan vstalo.«

S kolesom na grob svoje krstne botre

Poseben izraz povezanosti s Cvetano Priol je tudi letos pokazal Jože Senegačnik, ki se je na dan obletnice njene smrti s kolesom odpravil iz domačih Smrjen pri Škofljici proti Mariboru. Romarsko pot je sklenil na pobreškem pokopališču ob grobu svoje krstne botre Cvetane Priol in se skupaj z drugimi verniki udeležil svete maše.

Senegačnik je spregovoril tudi o pričevanjih ljudi, ki različne milosti in uslišanja povezujejo s priprošnjo Božje služabnice. Med drugim je omenil sorodnika, ki je po srčnem zastoju kljub zelo slabim napovedim preživel, ter svojo izkušnjo, ko se je v strahu pred boleznijo zatekel k molitvi in doživel globok notranji mir. Prepričan je, da lahko Cvetanino priprošnjo in bližino prepoznavajo vsi, ki se ji z zaupanjem priporočajo.

Po koncu svete maše so se duhovniki in verniki zbrali še ob grobu Božje služabnice. Tam so zmolili desetko rožnega venca in se priporočili njeni priprošnji.

Spomin na 53. obletnico smrti Cvetane Priol je tako znova postal povabilo k veri, ki je zaznamovala njeno življenje: k zaupljivi molitvi, pogledu, usmerjenemu v večnost, ter zaupanju, da je Bog človeku blizu tudi sredi bolezni in trpljenja.