s. Grazyna Mech | (foto: Jure Sešek)
S. Grazyna ima rada zadnje kitice slovenskih cerkvenih pesmi
Radijski misijon 2026 Rok Mihevc
V šestem dnevu Radijskega misijona smo gostilil frančiškanko Marijino misijonarko, sestro Grazyno Mech, ki že več kot dve desetletji deluje v Sloveniji, prej pa je vrsto let preživela tudi v Afriki. S svojim nasmehom, preprostostjo in pesmijo je prepoznaven obraz župnijskih misijonov po vsej Sloveniji. Zadnje misijonsko jutro je začela kar s pesmijo "Jezus, hvala ti."
Večno življenje je dar, ki ga živimo že zdaj
Tema pogovora je bil stavek iz oporoke sv. Frančiška: »Gospod mi je dal večno življenje.« Sestra Grazyna pravi, da je večno življenje res dar po smrti, a se začne že tukaj, v načinu, kako človek živi odnos z Bogom.
Spomnila se je svoje babice, ki je vse življenje z veliko preprostostjo gledala na smrt. »Za babico je bila smrt nekaj tako naravnega kot delo na njivi ali molite. Njen pogled name je že kot otroku vcepil, da je večno življenje resničen del življenja.«
Srečanje s smrtjo in otroško iskrenostjo
V pogovoru je delila tudi družinsko izkušnjo, ko je umrl njen brat. Ob njegovem pogrebu so bili prisotni tudi vnuki, eden od njih je skušal dedka v krsti prebuditi. To je opisala kot ganljivi trenutek, ki je po njenih besedah pokazal, kako naravno je, da otrok vidi celoto življenja, tudi njegov zaključek.
Smrt je prehod. Ko verujemo, ko živimo z Bogom, se ni česa bati.
Frančišek je bil človek, ki je že tukaj živel večno življenje
Kot frančiškanka je posebej osvetlila pogled sv. Frančiška. Prepričana je, da je Frančišek večno življenje začel živeti v trenutku, ko se je pred ljudmi slekel in se popolnoma zaupal Bogu. S tem je pokazal, da je človek najgloblje izpolnjen, ko se prepusti Božji ljubezni in živi v odnosu z ljudmi, brez navezanosti na stvari. »Frančišek je v vsakem človeku videl Gospoda. Ko gledaš človeka v oči, ne glede na to, kdo je, se dotakneš večnosti.«
Večno življenje v lepoti stvarstva
Sestra Gražyna veliko hodi po slovenskih hribih in vodi zbor v Celju. Pove, da jo prav slovenske cerkvene pesmi vedno znova presenetijo, posebej zadnje kitice, ki pogosto govorijo o upanju na nebo in obljubi večnega življenja. »Slovenska pesem je tako nežna, polna miline in obenem čiste realnosti, da je smrt le prehod k Bogu.«
Zaupanje v molitvi je pot v večno življenje
Pomemben del misijonskega jutra je bil posvečen molitvi. Za sestro Gražyno molitev ni ponavljanje besed, ampak je odnos, je stik srca z Bogom. »Vsako jutro, ko se zbudim, rečem: Jezus, hvala ti. To je moje novo rojstvo. Tudi težke trenutke izročam Bogu, ker se prav v njih dogajajo čudeži, ki jih vidiš, če imaš oči odprte.«
Povedala je tudi, da ni nikoli dvomila o Božjem obstoju. Edini trenutek dvoma je prišel, ko je dolgo čakala smrt svoje mame. »Prosila sem Boga, da jo odreši trpljenja. Zdelo se mi je, da me ne sliši. A potem je mama odšla na velikonočno jutro, kot v objem Vstalega. In sem jokala od hvaležnosti.«
Živeti tako, da se prehoda ne bojimo
Na vprašanje, kako živeti, da se ne bojimo smrti, sestra Gražyna preprosto odgovori: »Z vsakim dnem. Z zahvalo. Z molitvijo. In z zaupanjem, da Bog vse vodi.« Dodaja, da nas Bog nikoli ne pusti samih, ne v stiski, ne v bolezni, ne v vojni. Tudi sama je v Afriki preživela vojno in je prav tam najbolj občutila Božje varstvo.
Sklep v pesmi in zaupanju
Misijonsko jutro sta z voditeljem Juretom sklenila s pesmijo upanja »Jezus, upam vate«. Pesem je bila osebna izpoved vere in sporočilo poslušalcem, da je večno življenje resničnost, ki nas čaka in ki jo lahko okušamo že danes, kadar živimo v zaupanju, molitvi in ljubezni.



