p. Miha Sekolovnik | (foto: Rok Mihevc)
Mir srca je pot, ki jo je treba vsak dan znova prehoditi
Radijski misijon 2026 Rok Mihevc
V petem dnevu Radijskega misijona s podnaslovom "Gospod mi je dal mir" je v Misijonskem jutru gostoval br. Miha Sekolovnik, kapucin iz bratstva v Škofji Loki. V pogovoru je spregovoril o izviru nemira, o razumevanju notranje pomiritve, o vlogi konfliktov in o tem, zakaj je mir vedno pot in nikoli dokončno stanje.
Mir srca je največja človekova notranja potreba
Br. Miha je najprej spomnil, da na mir vplivajo okolje, vreme, odnosi, a ključno je nekaj globljega: mir srca. Sveto pismo mir opisuje kot središče človekove osebnosti, tisti del nas, ki ga ne moremo nadzorovati, lahko pa ga »celimo«.
Na vprašanje, kdaj sam izkuša največ miru, br. Miha izpostavi kontemplativno molitev, ki jo uči p. Franz Jalics. Njeni koraki vodijo prek dihanja, sprejemanja lastnega telesa, predajanja življenju, odnosa z Marijo in nazadnje z Jezusom. "Na koncu šteje samo to," je dejal. "Mir ni stanje, ki bi ga dosegli enkrat za vselej. Je proces nenehnega vračanja, zaradi česar je nevarno, če kdo misli, da ga je že popolnoma dosegel."
Mir je povezan s preobrazbo in z bolečino
Br. Miha v pogovoru večkrat poudari, da je velikonočna pot rdeča nit miru. Preobrazba, kakršno doživljamo z Jezusom, je vedno povezana z bolečino. "Mir ni udobje, ampak posledica resničnega soočenja: s seboj, z Bogom, z resnico. Brez večnega pogleda, brez zavesti, da je človek po krstu že usmerjen v večnost, pravi mir ni mogoč."
Ali je svetovni mir mogoč?
»Najbrž ne,« iskreno odgovori br. Miha. Že prva svetopisemska poglavja pokažejo, da človek pade v laž o Bogu, o sebi in o načinu, kako naj si izbori prostor pod soncem. To ustvari tekmovalnost, zavist, individualizem in svet brez trajnega miru. A hkrati ostaja mesijansko upanje, ki ga napovedujejo preroki, novo nebo in nova zemlja. Prav to hrepenenje človeka pomirja.
Velikonočni mir ni čustvo, ampak odločitev
Mir, ki ga daje Kristus, ni odvisen od občutij. Temelji na odločnosti volje, da se človek vedno znova vrača k Bogu. Strah, jeza, sram, gnus, žalost in veselje, vsi ti afekti so del duševnosti, a vera in volja usmerjata pot. "Najbolj osvobajajoče je vedeti, da so mi grehi res odpuščeni," pravi br. Miha. To je izhodišče velikonočnega miru.
Več v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete tukaj.
