Luka Zidarič: Začelo se je z nonotovim fotoaparatom

Oddaje 17. 09. 2026, 18:00 Nataša Ličen

V tednu, ko praznujemo državni praznik Dan vrnitve Primorske k matični domovini, smo tudi za četrtkovo popoldansko oddajo poiskali sogovornika v krajih, kjer piha burja. Luka, ki popravlja fotoaparate – tako se sam predstavi, opravlja enega bolj redkih poklicev, ki je v zadnjih nekaj desetletjih skoraj povsem opuščen. Še eno od mojstrskih veščin, ki pa vendarle dobiva nov zagon in priložnost.

Luka Zidarič: »Z analogno fotografijo sem se začel ukvarjati približno osem let nazaj. Sprva sem uporabljal tudi nonotov aparat, dokler se ni pokvaril in takrat se je v meni zanetila iskra. Kupil sem set finega orodja in se lotil. Na začetku je bilo kot bi sestavljal puzzle.

Zaradi digitalne revolucije v fotografiji, je ogromna flota analognih aparatov, ki se jih ne proizvaja več. Prej ali slej pa se takšna reč pokvari - posebej ob pomanjkanju vzdrževanja, ker so to v bistvu precej mehansko kompleksne naprave. Za normalno delovanje pa mora vse v notranjem mehanizmu fotoaparata delati v harmoniji.

Ko je kolega, ki me je obiskal, videl kaj delam, je rekel, da ima tudi sam takšen fotoaparat in če bi mu ga popravil, in sem ga.

Očitno sem imel začetniško srečo, ker sem kmalu spoznal, da je popravilo lahko kar dolgo potovanje. Bil sem na pravem mestu v pravem času. Pozneje se je to širilo od ust do ust in danes sem lahko hvaležen prijateljem in znancem za prepoznavnost v fotografski skupnosti v Sloveniji

V retrospektivi se mi zdi precej absurdno, kot da se je vse delalo kar samo ...

Starejši aparati so tako dobro narejeni, da jih večina še dela brez problemov, kljub temu, da niso redno servisirani. V aparatih so lahko zelo močne vzmeti, stvari so pod napetostjo, med deli so lahko velike sile, ... no, in da ni prišlo do okvar, so skrbela tudi posebna maziva. S časoma se vsako mazivo pač spremeni v neke stranske produkte, ki ne opravljajo več svojega dela, da preprečujejo trenja. No, da ne zaidem preveč ...

Popravilo analognih fotoaparatov je stara obrt, skoraj v izumrtju. Povpraševanje po fotomehaniki je skoraj popolnoma upadlo. Digitalni fotoaparat ima petkrat manj premikajočih delov, večino postopka pri nastajanju slik je prevzela elektronika.

Fotomehaniki smo zdravniki za mehanizem aparata, iščemo simptome in odpravljamo vzroke. To pa od nas zahteva poznavanje, kako mehanizem dela in kakšno nalogo opravlja vsak najmanjši del.

V zadnjih stotih letih se je zgodilo mnogo stvari. V kontekstu tehnologije je to lahko ogromno. Smo pa v prehodu na digitalne zadeve pozabili na sožitje z aparatom, ki obstaja pri analogni fotografiji.

Dosti bolj smo vključeni v proces nastanka fotografije, ravno zato, kar moramo poznati različne nastavitve, tudi kako vplivajo ena na drugo. So tudi analogni aparati, ki to že delajo namesto fotografa, ampak ti so iz poznejšega obdobja ter po zunanjem zgledu že zelo podobni »digitalcem«.

S popravilom starih aparatov se na nek način tudi upiramo nebrzdanemu potrošništvu in sodobni ekonomiji, ki deluje po principu kupi, uporabi in zavrzi. V duhu sodobne ekonomije bi se pokvarjen fotoaparat vrglo stran in kupilo novega. Tega se pri nas ne dela.

Za kakovosten servis analognega fotoaparata je treba imeti poglobljeno znanje o določeni znamki in modelu aparata. Tudi orodja so včasih specializirana. Nemogoče je imeti na zalogi tudi vse kose, jih sploh dobiti.

Potrebujemo čas. Fotomehaniki iz vsega sveta se me seboj povezujemo, si pri delu pomagamo. Če nekdo drug določen fotoaparat pozna veliko bolje od mene, je nečastno, da bi se popravila lotil jaz, samo zato, da bi imel delo in več zaslužka. Včasih tudi sam dobim od koga aparat, ki ga pa jaz dobro poznam. Z leti se izostrimo za določene znamke in modele, vemo, kako ga popraviti, in za to porabimo dosti manj časa kot bi ga kdo, ki določenega modela ne pozna najbolje in je pozneje tudi dosti manj garancijskih vračil. To je tudi zelo pomemben vidik našega dela.

Izvirni rezervni deli za starejše modele analognih fotoaparatov so kot zlato. Težko jih je najti. Zato je treba biti ves čas pozoren na trg, se povezovati z ljudmi in spremljati tokove. Vsak aparat ima neko ahilovo peto, kos, ki se bolj kvari kot pri ostalih. In zaradi tega je zaloga teh rezervnih kosov že davno pošla. Včasih je še najbolj preprosto, da ga vzamemo pač iz drugega aparata. Rešimo enega na račun drugega, »kanibaliziramo« kose. Dobesedno, da aparat poje kos drugega.

Nekatere dele lahko tudi izdelamo. To seveda niso več rezervni, nadomestni deli, ampak inovacije in možne rešitve. Včasih je kar zapleteno, tudi zato, ker so imeli v tovarnah šablone, s katerimi so izdelali natančno določene dele fotoaparatov. Z ustavitvijo proizvodnje, tudi delov ni bilo več.

Povpraševanje za popravila je dosti večje od ponudbe. Moj glavni omejevalni faktor je, da fotomehanika ni moje primarno delo. V službi sem v Ljubljani, inženir elektrotehnike in mojih osem ur na dan je tam. Ko končam z delovnimi obveznostmi, pa se ukvarjam z fotoaparati, zaradi tega so pri meni čakalne dobe včasih dolge.

Delavnico imam kar v stanovanju. Večina strank je iz tujine. Fotoaparate dobim po pošti in včasih sem osupel, ko vidim, kako ne dovolj zaščiteni so dani v škatlo. Se je že zgodilo, da je prišel do mene še dodatno poškodovan aparat.

Vračanje nazaj v analogni svet je izvrstno zdravilo za moderne čase. Lani jeseni sem bil na Škotskem, s seboj sem vzel srednje formatni fotoaparat in že tako mi je izlet malo spremenil življenje, še dragocenejši pa so spomini zaradi fotografij, ki sem jih ustvaril na film. Veliko bolj so se vtisnili v spomin. Ko jih gledam, za vsako sliko posebej lahko točno povem, kje sem bil, ko sem to slikal. Z digitalnimi slikami, ko se takoj nabere tisoč slik, to težko rečemo. Ko imamo na voljo 36 posnetkov, veliko bolj premislimo, kaj bomo slikali. Veliko pomembnejši je torej ves ta ustvarjalni proces.

V albumih fotografijam rad dodam koordinate, kjer sem stal med fotografiranjem na film. S tem se dosti bolj povežem s trenutkom nastanka fotografije. V modernih »cajtih« se vsi procesi umikajo od tega, da bi razmišljali, kaj delamo. Verjetno bi bila s tem tudi naša dejanja dosti bolj odgovorna.

Začne se torej pri razumevanju, kako fotografija nastane, kako delujejo vsi mehanski organi v analognem fotoaparatu in kako so povezani z nastankom fotografije. Vsak del aparata igra svojo vlogo. Ko dobimo negative lahko vidimo, kaj smo naredili prav, kaj in kako bi lahko drugače. Odpravljamo vzroke, ne simptome.«