Komisija Pravičnost in mir: Ponujati asistirani samomor ne pomeni svobode, ampak izgubo upanja

Novice 06. 11. 2025, 12:56 Marjana Debevec

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je na tiskovni konferenci državljane pozvala, naj na referendumu glasujemo proti zakonu o asistiranem samomoru. Prepričani so namreč, da je življenje dar in ne odločitev, v primeru uveljavitve takšnega zakona, pa bi smo za najbolj ranljive lahko postala tudi dolžnost.

Življenje je Božji dar, ki ga je treba varovati od spočetja do naravne smrti, so prepričani v Komisiji pravičnost in mir. »Zakon, ki dovoljuje pomoč pri samomoru pa ruši to načelo in spodkopava kulturo Življenja, na kateri temelji naša civilizacija,« je v imenu komisije pojasnila Urška Leskovšek.

Resnično sočutje s trpečim pomeni stati jim strani in tako ponuja priložnost za ljubezen. Zdravnika pa postavlja v vlogo izvajalca usmrtitve, kar je v nasprotju z njegovim poklicem.

Primeri iz tujine kažejo, da se meje takšnega zakona postopno širijo na invalidne, duševno bolne ali preprosto naveličane Življenja. »Tak zakon povečuje tveganje za zlorabe in pritisk na najranljivejše, ki se lahko počutijo kot breme. Ko smrt postane možnost, lahko postane dolžnost. To ni svoboda, ampak izguba upanja.«

O svojih izkušnjah je na tiskovni konferenci spregovoril Jani Kramar iz Slovenskega društva Hospic. Pogovor z njim najdete v ponedeljkovem mozaiku dneva.

Višja medicinska sestra Helena Zevnik Rozman pa je spomnila, da je žalovanje po vsakem samomoru, tudi če je izveden z medicinsko pomočjo, zelo dolgotrajno - traja lahko tudi več desetletij.

»In vem, da leta, leta, leta se sprašuješ, kaj nisi naredil. To je moja osebna izkušnja dveh oseb, ki sta mi bili zelo blizu. Težko je bilo najti mejo med depresijo in odločitvijo. Ampak še po 30. letih se vprašaš, kaj nisi naredil.«

Žalostno in ironično

Zevnik Rozman je opozorila tudi na razmere v slovenskem zdravstvu, ko skoraj 150.000 ljudi nima svojega osebnega zdravnika, daljšajo se tudi čakalne vrste.

»To ponujati v trenutnih razmerah krhkega sistema v zdravstvu je zelo žalostno. Mogoče tudi ironično.«

Kot medicinska sestra je opozorila na pasti o zakonu o asistiranem samomoru, ki je naveden, kor zdravstvena storitev, kar po definiciji ne more biti. Zdravniki in medicinske sestre bi morala ob umirajočem ostati do njegove smrti, kar lahko traja tudi več ur.

Poudarila pa je tudi, da se zdravstveno osebje za svoj poklic odloča v želji pomagati ljudem, ne pa jim vzeti življenja. Problematičen je tudi kraj smrti, ki bo lahko Hospic, dom za ostarele, zasebno stanovanje in tudi, da po zakonu ne bo smel, kot vzrok smrti ne bo smel biti naveden asistirani samomor.

Kako spolzek je klanec, ko enkrat uzakonimo smrt na zahtevo, dokazujejo države, kjer že imajo takšno ureditev. Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je povedal, da se je v Kanadi zakon v devetih letih počasi širil: najprej je bil namenjen neozdravljivo bolnim, nato se je razširil na invalide in ljudi, ki imajo nepopravljivo zdravstveno stanje.

Vlada je že pripravila predlog zakona za evtanazijo duševno bolnih in otrok, v vseh bolnišnicah pa je ustanovila tudi komisijo za evtanazijo.

»Ljudem, ki gredo v bolnišnico zaradi resnih zdravstvenih težav, ni treba zaprositi za evtanazijo, ampak ta ekipa že sama pristopi do njih in jim jo ponudi. To je resnično bistveno spremenilo stvari, ker se ljudje počutijo prisiljeni,« je pojasnil Schadenberg. Daljšemu pogovoru z njim lahko prisluhnete v nocojšnjem mozaiku dneva ob 18.00.