Vremena Kranjcem bodo se zjasnila. Mar res, dragi Prešeren?

Komentar tedna | 08.02.2025, 09:14 Mirjana Furlan

Verza »Vremena Kranjcem bodo se zjasnila, jim milše zvezde kakor zdaj sijale…« sta vzeta iz 2. soneta Prešernovega Sonetnega venca, velike pesnitve, ki jo je namenil Primičevi Juliji, da bi jo prepričal o svoji globoki ljubezni, to pa povezal še z ljubeznijo do slovenske domovine in skrbjo zaradi njenega takratnega duhovnega stanja. Zato nam bosta uvodna verza prišla prav tudi v tem komentarju, v katerem bomo malo pred kulturnim praznikom naredili rahel prepih po slovenski kulturi.

Seveda se spodobi, da začnemo z najboljšim, kar je trenutno v središču našega zanimanja, in to je podelitev Prešernovih nagrad. Na današnji proslavi v Cankarjevem domu jo bosta za življenjsko delo sprejela Dragica Čadež in Dragan Živadinov, šest priznanih kulturnih delavcev in umetnikov pa bo dobilo nagrado Prešernovega sklada.

Dragica Čadež je ena najvidnejših slovenskih kipark in prva Slovenka, ki je postala univerzitetna profesorica za kiparstvo. Do tega naziva je s trdim delom prehodila težko pot od učiteljice likovnega in tehničnega pouka v Vzgojnem zavodu Janeza Levca do prej omenjenega naziva. Drugi Prešernov nagrajenec je Dragan Živadinov, neustavljiv ustvarjalec, ki nam odpira poglede v vedno nove umetniške svetove. Z njimi vodi slovensko umetnost na izvirna in tudi za večino umetniških sladokuscev nenavadna pota.

V vladni blagajni bodo zacingljali mnogi cekinčki, zato bomo dobro premislili, ali bomo še kdaj kako rekli v javnosti ali ne.

Pa se obrnimo sedaj še k manj prijazni plati slovenske kulture, kjer zadnje čase piha precej neprijeten severni veter, da nas stresa kar do kosti. V mislih imam najprej nov medijski zakon, ki že nekaj časa buri duhove in z njim pravzaprav nihče ni zadovoljen, razen Astre Vrečko in nekaj najbolj zvestih vladnih podanikov. Čeprav kulturna ministrica ni znala dobro pojasniti marsikatere nejasnosti v osnutku zakona (pa ga je sama pripravljala), ve, da je dober in da je v skladu z evropskimi direktivami. Prinašal naj bi več svobode in jasnosti v medijski prostor in predvsem ostro kaznoval tiste, ki ga bodo kršili.

Da pa ne bo za kazni kriva ga. ministrica, bo cenzuro pisane in govorjene javne besede prevzela agencija Akos. In če se bomo oglasili v javnosti s kritiko trenutne vlade, jo bomo dobili takoj po glavi od nekega uradnika, ki bo po svoje vrednotil, koliko smo koga užalili ali kako sovražen je naš govor. V vladni blagajni bodo zacingljali mnogi cekinčki, zato bomo dobro premislili, ali bomo še kdaj kako rekli v javnosti ali ne.

No, če bomo pa vendarle imeli občutek, da zakona nismo kršili, bomo šli pa na sodišče in dokazovali uradniku, da se je zmotil. Po dolgih letih, kolikor pač trajajo sodbe na naših sodiščih, bomo morda dobili svoj prav. Bo zmaga kaj spremenila? Zaradi take cenzure, ki je daleč od svobode govora, o kateri govori Evropa, v zadnjem času pa tudi Amerika, se znajo uresničile Prešernove besede iz Sonetnega venca:« Kar niso jih zatrle časov sile,/ kar raste rož na mladem nam Parnasi,/ izdihljaji, solze so jih redile.«

Ali povedano v preprostejšem jeziku: vse manj bo tistih, ki si bodo upali pisati, še zlasti pa teh, ki bi si upali povedati tudi resnico. Zakon bo sicer moral prehoditi še nekaj poti, a valjar Svobode zna doseči, da bo kljub hudim kritikam celo z leve strani potrjen.

A, glej ga zlomka. Seznama ni mogel dobiti, ker se je nekje izgubil.

Prav tako neprijeten severnik brije tudi okoli t. i. izrednih pokojnin. Kulturna ministrica zatrjuje, da si najboljši umetniki zaslužijo dodatek k pokojnini, saj naj bi jim s tem družba dokazala, kako ceni njihovo delo. Predlog je zelo razburil opozicijo, saj je prepričana, da bodo dodatka k pokojnini deležni le privilegirani umetniki in da bo spet v igri politična premoč.

Ga. ministrica je bila zaradi tega popolnoma iz sebe, češ da se opozicija vede nedržavotvorno, ker ne želi priznati najboljših umetnikov svojega naroda. Poseben poudarek je dala temu, da je takih umetnikov na seznamu le nekaj čez sto. Pa je eden izmed novinarjev z neprave strani zaprosil za ta seznam, saj imajo davkoplačevalci, katerih denar bo razdeljen, pravico vedeti, kdo so taki umetniki.

A, glej ga zlomka. Seznama ni mogel dobiti, ker se je nekje izgubil. Imen torej ne poznamo natančno, vemo pa, da bodo med prejemniki tisti, ki so dobili v svojem življenju Prešernovo nagrado ali nagrado Prešernovega sklada. Torej bo med njimi tudi ga. Makarovič, ki jo ima Astra Vrečko še vedno za vrhunsko umetnico, kljub primitivnemu nastopanju pred kolesarskimi protestniki ali kljub primitivno in kulturno popolnoma nesprejemljivemu iztegnjenemu sredincu, ki ga je v javnosti namenila dvema kulturnima delavcema.

Med dobitniki izjemnih pokojnin bo nekoč tudi umetnica, ki si je prislužila nagrado Prešernovega sklada s fotografijo, na kateri doji psa, ali pa tista, ki je slovenski zastavi izrezala nacionalni grb in si jo potegnila čez nosečniški trebuh. Oskrunjenje nacionalnih simbolov bo torej posebej nagrajeno.

Tepta osnovno civilizacijsko pravo, da je potrebno mrtve pokopati in pri tem ne spraševati, na kateri strani so bili.

Sedaj pa bo zavel tako hladen severnik, da nam zledeni kri. Vzrok je ravnanje ljubljanskega župana, ki ne dovoli pokopati ostankov po vojni pobitih pod Macesnovo gorico. Tepta osnovno civilizacijsko pravo, da je potrebno mrtve pokopati in pri tem ne spraševati, na kateri strani so bili. Problem odmeva tudi v Evropskem parlamentu in prav slednji je zadnje upanje, da nedolžno pobiti po 2. sv. vojni dobijo vsaj svoj grob, če že pravice ne.

Morda bi bilo potrebno župana podučiti, da njegovo lepo mesto ne bo kulturno, dokler ne bodo vzpostavljeni ustrezni odnosi med živimi in mrtvimi. Tudi to je del narodove kulture.

Po tem prepihu skozi najbolj aktualne kulturne dogodke se vprašajmo z začetnimi Prešernovimi verzi. Se bodo res Slovencem zjasnila vremena, nam bodo res zasijale milejše zvezde? Glede na povedano, imamo zaenkrat malo upanja. Torej, dragi Prešeren, tvoje in naše upanje, da bodo razmere v slovenski domovini boljše, še ni izpolnjeno. Počivaj še naprej v miru, upanje pa se morda uresniči s kako drugo vlado.