Kulturni dan in povabilo lepote cerkva

Komentar tedna | 31.01.2025, 15:29 Dr. Igor Bahovec

Naslednji teden bomo praznovali kulturni dan. V ospredju bo umetnost in zdi se mi primerno, da spregovorim o lepoti. K temu nas vabijo tudi besede Dostojevskega: »Lepota bo rešila svet«.

Vsak izmed nas se srečuje z lepoto. Morda smo doživeli lepoto narave, slišali lep koncert, prisluhnili besedi pesmi, proze, se zazrli v podobo ali vstopili v lepo stavbo. Nekatere lepe stvari tako privlačijo, da bi jih radi znova in znova slišali ali videli, izkusili. Lahko rečemo, da se nas lepota dotakne, da v nas deluje. Zato ne preseneča, da obiskujemo muzeje in galerije, hodimo na koncerte in podobno. Razmah sodobnega turizma kaže kako močna je želja po srečanju z lepoto nekega kraja, območja, kulture.

Kako pa je z lepoto v krščanstvu, kakšen je pomen lepote za krščansko vero in življenje?

Mislim, da je prav, da najprej prisluhnemo sporočilu izkustva.
Začnimo z arhitekturo. Sam sem doživel in drugi so mi rekli, kako poseben občutek je, ko se sprehajaš po križnih hodnikih starih samostanov. Nekdo je to lepo ubesedil: »Sprehod po križnem hodniku me vedno umiri. /.../ Ko sem tam me preveva poseben občutek, ki se ga ne spominjam iz nobenih drugih stavb.« Čeprav sem izkusil nekaj podobnega, ne znam pojasniti zakaj. A pri lepoti ni vedno pojasnil.

Tišina in lepota križnih hodnikov in starih samostanov imata poseben nagovor. Obiščimo – še bolje romajmo kdaj v Pleterje, Stično ali Žiče. Malo dlje sta Oglej in sveta Ema krška, kjer sta tudi čudoviti kripti. Mnoge kripte so posebej sveti prostori, kajti tam so relikvije svetnikov. V nekaterih smo kristjani na stenah pustili »odtis« naše vere. Posebej lepa je romanska kripta cerkve v mestu Anagni, jugovzhodno od Rima. V celoti je poslikana s freskami, ki po mnenju nekaterih prikazujejo nebesa na zemlji. Kompozicija je tako kompleksna in freske tako lepe, da kripti rečejo sikstinska kapela srednjega veka.

Človeka prav presune kako pozorni so bili zlasti v starih cerkvah na lepoto. To najdemo povsod po Evropi. Lepota srednjeveških cerkva je specifična – izraža to, kar so v tistem obdobju sprejemali kot osrednjo resničnost. Temeljno vprašanje je bil odnos do Boga, nebes. Zato so denimo Kristusa na križu upodabljali kot poveličanega: v ospredju ni trpljenje ampak povezanost trpljenja in vstajenja. Morda najbolj znana taka upodobitev je križ v cerkvi svetega Damjana v Assisiju - posebej pomemben kraj za spreobrnjenje sv. Frančiška Asiškega. Kristus na križu ni sam, obkrožen je z ljudmi in angeli, od vrha ga spremlja Očetova roka. Vse je povezano.

Mnogi starejši mozaiki in freske so narejeni v obrnjeni perspektivi: ne kot vidimo mi s fizičnimi očmi ampak kot je vidno z nebes in človek lahko »vidi« z notranjimi očmi, z očmi vere. Tako upodobitev pri nas najdemo v nekaterih freskah v krstilnici v Kopru, v cerkvah v Hrastovljah in v Martjancih v Prekmurju. To so le nekatere značilnosti načina s katerim so izražali lepoto v srednjem veku: simbol, točneje krščanska simbolna govorica. O tem malo kasneje. Kasneje, ko je prišlo do renesančnega obrata k človeku, je bil simbolen način pozabljen ali odpravljen: umetnost je uporabljala razumski konceptualni način.

Pri nas je eden vrhuncev srednjeveškega obdobja cerkev v Hrastovljah. A zelo lepe so tudi mnoge druge cerkve, pogosto podružnice, izmed katerih so nekatere včasih odprte, za druge pa je treba prositi za ključ. Cerkvi v Crngrobu in sv. Primož nad Kamnikom sta pogosto odprti in če gremo tja na sprehod, priporočam da stopimo v cerkev. Prepustimo se govorici upodobitev na stenah. Če bomo šli v Hrastovlje bomo morda opazili, da je stvarjenje človeka prikazano kot Adama in Eve skupaj. Ali da upodobitev trpljenja Jezusa Kristusa sledi apostolski veroizpovedi: po smrti in pokopu gre Jezus najprej v kraljestvo mrtvih, Šeol, da Adama in Evo osvobodi vezi smrti, potem je šele prikazano vstajenje.

Lepota srednjeveških cerkva ima »dvojni« izraz. Po eni strani so to umetnostno-zgodovinski spomeniki, po drugi pa imajo takorekoč vse upodobitve duhovni izraz. Namen arhitekture, poslikav in kiparstva je bil, da so misel in čustva tedanjega človeka usmerjale k Bogu. Poslikave so spregovorile o vsebinah vere. Vendar ne gre prezreti, da je marsikje prikazano delo običajnih ljudi. V Hrastovljah denimo tipična dela v dvanajstih mesecih. Upam si reči, da je duhovno sporočilo tudi v tem, da so ljudje videli, da so njihova redna dela in širše življenje lahko zajeto v zgodbo odrešenja.

*****

Kulturni dan je priložnost, da se ozremo na lepoto naših cerkva in premislimo kaj to pomeni za življenje. Jezik lepote je tak, da spregovori tudi nevernim. Ni nasilen, ampak spodbuja čudenje in privlačnost. Nagovori. Včasih poslikave spregovorijo same, včasih je potrebno poznati ozadje, povedati zgodbo, ki razkrije nove razsežnosti tega kar vidiš.

Omogočimo ljudem, da se srečajo s seboj, srečajo s presežnostjo. Nekatere cerkve so večkrat odprte in imajo tudi vodenje. Morda bi lahko kdaj odprli tudi nekaj lepih a manjših cerkva in pri tem poskrbeli za kratko vodenje. Umetnostno-zgodovinski razlagi lahko dodamo še duhovno razumevanje.
O krščanskem razumevanju lepote je morda eno najglobljih misli izrazil Pavel Florenski. Najprej je pokazal, da so resnica, lepota in dobrota povezane, da ne gre za tri različna počela ampak za eno samo, ki ga motrimo iz treh zornih kotov. Potem pa zapiše: »Razodeta resnica je ljubezen. Uresničena ljubezen je lepota. Moja lastna ljubezen je Božje delovanje v meni in moje v Bogu.«

Zaključimo z dvema učinkoma lepote. Lepoto spremlja čudenje in privlačnost, a spremlja jo tudi spomin. Spomin na stoletje življenj, na razumevanja, hrepenenja in prizadevanja ljudi. Živ spomin je nekaj zelo močnega. Za evharistiji velja Jezusovo naročilo: »to delajte v moj spomin«. Nekoliko drugače je zapisal Ivanov: »Mi postajamo to kar se spominjamo da smo«. Zato je po eni strani potrebno očiščenje spomina, po drugi pa ponovno odkriti zasute vodnjake naše vere. Živ spomin lepote je lahko navdih za sedanjost. Samo ukoreninjeni v preteklosti smo sposobni z upanjem gledati naprej.

O drugem učinku lepote sva se pogovarjala z ženo. Ko človek izkusi nekaj resnično lepega, se v njem prebudi tako razpoloženje, da takoj za tem težko naredi zelo slabo dejanje, težko da gre takoj v sovraštvo, konflikt. Ker nekaj kar je lepega odpira tudi to kar je lepo v človeku. Lepota in ljubezen sta povezani in skupaj v odnosu z resnico. Lepota prebuja ljubezen in ljubezen prebuja lepoto.

Ko bomo na kulturni dan obiskali kakšen muzej, galerijo, prisluhnili recitalu, šli v rojstni kraj katerega umetnika, morda sami ali v družbi prebrali ali zapeli kakšno pesem, se spomnimo na duhovno sporočilo lepote. Lepota umetnosti je nekaj tako človeškega, da vsak najde način za srečanje z njo.