Bolečina, ob kateri ohromiš in obnemiš

Družinska kateheza | 05.02.2025, 05:37 Marjana Debevec

»To so občutki, ki parajo telo, ob spoznanju ohromiš, nisi sposoben dojemati realnosti, vse kriči in vpije v tvoji notranjosti. Doživiš šok, obnemiš ...« »V meni je vse vrelo. Bila sem polna bolečine, strahu, nemoči. Intenzivno sem molila in prosila Boga za čudež, da preživi ...« »Vse sem nemo opazovala, kot da se to ne dogaja meni.«

To so pričevanja mater, ki so doživele smrt svojih otrok, ki so doživele nekaj, česar ne bi smel doživeti noben starš. Gre za najhujšo bolečino, saj so doživele smrt otroka zaradi samomora.

Tri matere, Jožica, Ana in Jana so o tem pričevale v včerajšnji oddaji Večer za zakonce in družine. Z nami so delile prve občutke, ki se jih spomnijo, povedale, kako so se s to bolečino spopadle, kako so se spopadle z občutki krivde, kako žalujejo, kaj je izguba pomenila za družino in kje in v čem so našle oporo.

Jožica: »Niti v sanjah si ne bi mislila, da ga vidim zadnjič, da zadnjič slišim njegov glas ...«

Vsakršna smrt otroka, ne glede na vzrok smrti, je za starše in bližnje sorodnike travmatično doživetje, preizkušnja, ki jo je težko prenesti, grozna stvar. Otrok ti pomeni vse. Zanj bi starši naredili veliko, res veliko.

Izgubiti otroka, ker je sam sprejel odločitev, da mu ni več živeti, je gledano iz vidika družbe, predvsem pa starša, še bolj grozna zadeva. Dojeti, da tvojemu otroku ni bilo več vredno živeti, da vidi izhod samo v smrti, je teža, ki jo starš težko, težko prenese, teža, ki jo nosi do svoje smrti.

Predstavljajte si občutek, da v nočnih urah, eno uro po tem, ko sediš z otrokom v dnevni sobi, se z njim pogovarjaš o njegovi prihodnosti, delaš z njim načrte, popravke zdrsov ... potrka na vrata policija in ti pove, da otroka ni več? Da je umrl, da ga ni več, da so ga našli zunaj pred hišo.

Moj sin, star še ne 18 let, dijak tretjega letnika gimnazije, si je sodil sam. O namenu, kaj bo storil, je seznanil policijo. V pogovoru z njim ni bilo opaziti nič tako vpadljivega, nenavadnega, da bi iz njegovega obnašanja lahko razbrala, da je v taki stiski, ki bi napovedovala tako tragično in dokončno dejanje.

Niti v sanjah si ne bi mislila, da ga vidim zadnjič, da zadnjič slišim njegov glas, da stoji pred menoj ..., da ga čez eno uro NE BO VEČ!

Ob vsem tem je grozno spoznanje, da si ni želel pomagati, da je verjetno prehitro sprejemal zaključke na podlagi Googlovih diagnoz. Bil je čas Covida, zaprtosti v svojo sobo, čas večurnih prisotnosti na računalniku, igricah, pametnih telefonih. Bil je v določeni stiski, nič pa ni nakazovalo, da je tako hudo.

Ko ti povedo resnico, ko izveš, kaj se je zgodilo, je grozno. To so občutki, ki parajo telo, ob spoznanju ohromiš, nisi sposoben dojemati realnosti, vse kriči in vpije v tvoji notranjosti. Doživiš šok, obnemiš.

Sedela sem na stolu, srepo gledala predse, ob tem so mi po glavi sem in tja, gor in dol, diagonalno streljale rdeče črte in v meni je vpilo: Otroka nimaš več, nimaš več otroka, ni ga več!

Potem je sledilo izpraševanje, zasliševanje s strani kriminalistov, (ki so bili zelo korektni), kaj se je v družini dogajalo preko dneva. Prispeli so tudi reševalci ...

Te občutke sem podoživljala še tedne in tedne, ne moreš se jih znebiti, spremljajo te, rad bi, da se zbudiš in dojameš, da so bile le sanje. Vendar vsak dan veš in čutiš, da je to resnica. Posebej grozni so bili večeri, noči pred spanjem ... V bistvu sem zaradi šoka za več mesecev izgubila spomin, kako je izgledal moj otrok v otroštvu.

Ana: »Komaj sem še dihala ...«

Težko je govoriti o odnosu do ljubljene osebe, ki je ni več, a izredno težko je govoriti o tem, če je ta ljubljena oseba tvoj otrok. Otroci ne bi smeli umirati pred starši!

Tadej je naredil samomor dva dni pred njegovim 22. rojstnim dnevom, pred petimi leti. Našla sem ga jaz. S starejšim sinom sva ga oživljala do prihoda reševalcev. V UKC so me pustili k njemu. Bil je na različnih aparatih, cevkah ... držala sem ga za roko in molila, da preživi.

Tudi zdravnik mi je dal upanje, da bo, saj je mlad, zdrav fant in ni jemal drog, ni kadil ... To sem povedala tudi doma. Zvečer pa so me klicali iz UKC in rekli, da se mu stanje slabša. V meni je vse vrelo. Bila sem polna bolečine, strahu, nemoči. Intenzivno sem molila in prosila Boga za čudež, da preživi, čeprav so mi prijateljice iz cerkve svetovale, da naj molim, da se zgodi Božja volja. A jaz tega nisem zmogla.

Naslednji dan ob 12. uri so mi zdravniki sporočili, da Tadejevi možgani ne funkcionirajo več. V meni je bila neznosna bolečina, obupna žalost, komaj sem še dihala, pri srcu me je tako stiskalo, kot da mi bo vsak čas počilo.

In v meni je odmevalo zakaj, zakaj, zakaj! Želela sem samo ven iz UKC, a so me tam zadržali za zelo dolge pol ure, ker sem dovolila, da so Tadeja sprejeli v program Transplant.

Komaj sem zmogla, da sem poklicala nekaj najbližjih in povedala še doma možu in ostalim otrokom, da Tadej ni preživel. Potem je bila naša družina en teden v čudnem vakuumu žalosti, nemoči, praznine, jeze ... do Tadejevega pogreba.

Jana: »Ostal je samo doneč molk ...«

Ko sem tistega dne prišla domov iz službe, se ni odzvala, ko sem jo klicala. Takrat se je vame in v vso okolico naselila, bi rekla paradoksalno, doneča tišina. In ta umolknitev je za vedno ostala v meni. Nekako sem izstopila iz sebe in začela opazovati življenje okrog sebe vse. Prišli so gasilci, da so vlomili v sobo, potem policija, zdravniki... Vse sem nemo opazovala, kot da se to ne dogaja meni.

Vame se je naselilo tudi globoko razočaranje. Moja hči je bila namreč stara 33 let, zrel človek že. Borili smo se pa vsi, ona še najbolj, z depresijo; z boleznijo, ki ima svoje vrhunce in padce. In zadnje padanje je bilo zelo, zelo naporno. Tako da je bil adventni čas za nas vse prej kot adventni – bolj je bil čas križevega pota. Jaz sem ves čas verjela, da bo tudi tokrat zmogla, pa ni. Vse je skrbno naštudirala, pustila je pismo, tako da je vse potekalo po protokolih, kot si je zamislila. Ostal pa je samo ta molk.

Jožica: »Na prsih sem nosila tono teže ...«

Zelo hudo obdobje je bilo v tednih po pogrebu. Doživiš travmo, ki jo boš nosil v sebi verjetno do konca življenja. Sprejeti dokončnost in jo ozavestiti, je bil pri meni zelo dolg proces, še vedno traja.
Pri tem si očitaš vsa dejanja, izrečene besede, stavke, ki si jih otroku izrekel in naj bi posledično to vplivalo na odločitev in izvedeno dejanje. Težko je bilo biti med štirimi stenami, kjer si pričakoval, da se zdaj zdaj otrok pojavi pred vrati.
Zelo je bolelo, v vseh smereh je tiščalo, nisi vedel, kako in kam se skriti. Na prsih nosiš tono teže.
Prizadet, žalosten, jezen si, sprašuješ se, kako si je upal to storiti. Jočeš, kričiš, živiš zato, ker živiš. Zjutraj vstaneš, zvečer greš spat (če to lahko), jokaš in vse neskončno boli!

Pri opravljanju službe sem prihajala v kontakt z njegovimi vrstniki. Srce pri tem boli v vseh prekatih, ko vidiš njegove vrstnike, otroke sodelavcev, ki so toliko stari, ki so srečni (prav je tako)..., ko jim življenje teče po utečenih smernicah. Tebe pa neskončno boli, tišči.

Ana: »Žalovala sem v solzah na samem ...«

V tistih trenutkih vere nisem izgubila, se pa je zamajalo moje zaupanje v Božje usmiljenje. Da ima Gospod Tadeja že v svojem toplem naročju, mi je govorilo veliko prijateljev, tudi duhovniki, a tega nekako (še) nisem zmogla dojeti. Tudi zaradi stigme samomora.

Razpoloženje mi je zelo nihalo. Žalovala sem v joku in solzah na samem. Zelo slabo sem spala, nekako nisem zmogla izklopiti možganov, zato sem šla k zdravnici po pomirjevala ... Pogosto sem hodila na Žale na Tadejev grob.

Potem je prišla korona in zaprtje. Meni je to zelo ustrezalo, da smo bili na nek način odrezani od sveta, sami, z malo stiki z drugimi...

V tistih tako težkih dneh, ko se je Tadej poslovil od nas, sem imela ogromno podpore, veliko pogovorov. A po nekaj mesecih tega skorajda ni bilo več. Zdaj še vedno tako čutim, pa se me večina ne upa vprašati, kako žalujem, bojijo se vprašati kaj o Tadeju, da mi ne bi spet odprli te globoke rane.

Jana: »Z možem sva hodila na dolge sprehode ...«

Relativno zgodaj sem se vrnila v službo, skušala sem se vrniti v stare tirnice življenja, ker sem imela rada svoje delo in tudi s strani sodelavcev sem čutila neko tiho, nevsiljivo podporo.

Ko pa je leta 2020 nastopila pandemija, mi je zelo ustrezala zapora, da se nisem več trudila iti v družbo, da sem bila lahko sama, da sva z možem začela hoditi na dolge, dolge sprehode, molče.

Ampak ta hoja, ta tiha bližina naju je krepila in povezovala. Tudi stiki s hčerko, ki jo še imava, ali pa srečanja, ki smo si jih izborili v tem času, so imela svoj povezovalni pomen. Takrat sem imela to srečo, da sem lahko jokala in to me je razbremenjevalo. Zdaj pa spet ne morem več jokati in teža se spet nabira.

Jožica: »Krivili so tudi naju z možem ...«

Obsežne besedne komunikacije z okolico, s sosedi, ni bilo. Več je bilo ogovarjanja za hrbtom. Slišala sem, da so za storjeno dejanje obsojali in krivili tudi naju z možem.

Dogajalo se je tudi, da se posamezni sosedje niso želeli srečati z nami, celo na drugo stran ceste so šli. Neznanec me je vprašal, kako se počuti gospa, ki se ji je otrok fental. Ni vedel, da govori s to osebo. Ja, takrat si tako prizadet, tako govorjenje te še dodatno potre.

Prizadene te tudi reagiranje ljudi in njihova nesmiselna besedičenja, kot na primer: saj bo bolje; čas celi rane; sam se je za to odločil; saj imaš še enega otroka, nanj misli, ni prvi ne zadnji ... In seveda vprašanje: Kako si?

Vse to sem sprejemala kot mašilo ob zadregi, ki so jo izkazali, saj niso vedeli, kaj sploh reči. V resnici pa čutiš nek prezir, nudenje tolažbe po nekih klišejih, ki človeka dodatno obremeni. Že tako si prizadet, vse v človeku deluje kot orkan, spreminjaš razpoloženja iz minute v minuto.

Moje mnenje je, da se je potrebno pogovarjati tudi o samomoru, o bolečini bližnjih, ki to doživljajo, in ne vse pometati pod preprogo. Saj slabonamerni in tisti, ki obrekujejo ali ti celo slabo privoščijo, bodo govorili tako ali tako. V resnici bi potreboval odkritega poslušalca, včasih pa samo objem.

Ana: »Tadej je bil eden in edini ...«

Večkrat sem imela občutek, da se ljudje sprašujejo, kaj se v naši družini tako hudega dogaja, da je sin naredil samomor. In če res nismo videli, da ima Tadej tako hude težave z depresijo ...

Tudi v meni je bila ogromna krivda, kaj vse sem spregledala, kaj bi bila lahko drugače naredila, da mu nisem dala dovolj materinske ljubezni, da ga nisem rešila.

Teža te krivde mi je bila potem na nek način odvzeta, ko smo imeli preko društva Hospic v Logarski dolini duhovni vikend. Takrat je ena od teh terapevtk izvedla z menoj vajo, s katero mi je bila nekako oproščena, odvzeta ta krivda. Seveda še pridejo dvomi, pomisleki, ki sem jih prej naštela, a mi je precej lažje.

So me pa prizadela različna vprašanja ljudi. Najtežje je bilo, čeprav mišljeno dobronamerno, ko so mi govorili: 'Saj imate še več otrok'. Ampak žal, naš Tadej je bil eden in edini.

Jana: »Prebliski iz napak v vzgoji ...«

S krivdo okolice se nisem obremenjevala, ker sem imela za sabo šolo pogovorov s svojo hčerko. Ona se je namreč zelo obremenjevala z mnenji okolice. Vsem je skušala ugajati, se prilagajati in imeli smo leta in leta pogovore o smislu in nesmislu tega početja. Tako da sem bila na to nekako pripravljena. Velikokrat sem namreč govorila o tem, da se s tem človek ne sme obremenjevati; da je to bolj problem tistega, ki obtožuje.

Sem pa seveda še zdaj polna raznih prebliskov iz naše skupne zgodovine, napak, ki sem jih naredila pri vzgoji. Gre predvsem za strogost, ko sem na začetku tudi jaz hotela pridno deklico, in imam občutek, da se nisem pravi čas postavila zanjo v odnosu do okolice. Vsakič, ko pomislim na to, se ji opravičujem. To so še vedno ta obtoževanja, ki si jih nalagam in za katera se opravičujem hčeri.

V naši družini smo leta 1998 v pol leta izgubili dedka in dva strica moje hčere. Morda se je takrat okolica spraševala, kaj se dogaja v naši družini. In ta dogodek je bil tudi začetek težav moje hčere, soočanje s smrtjo pri 12 letih. Takrat ni bilo nobenih žalovanj, nobenih skupin, nobene pomoči. Ona se je umaknila tudi pred mano, se zaprla. To svojo bolečino je obrnila v pridnost, všečnost, kar pa ji ni prineslo nič dobrega v življenju naprej. O tem sva se veliko pogovarjali.

Jožica: »Ne skrbi te več za malenkosti ...«

Moje mnenje je, da če se že zgodi, čeprav ne privoščiš nikomur te žalosti in travmatičnosti, da si čim prej poiščeš pomoč, da se obrneš na svojega osebnega zdravnika ali na druge načine skušaš najti, kako si pomagati. Ni potrebno odlašati, čakati, da mine čas, ampak je dobro, da si čim prej pomagaš.
Sama si pomagala tudi z hojo v naravi. Hodila sem na daljše sprehode, pisala sem dnevnik, kar je zelo pomagalo takrat, ko je bilo najtežje. Pisala sem verze. Nekako pa se ogradiš od družbe, predvsem pa moram poudariti, da te ne skrbi za malenkosti, ki ne igrajo več vloge v tvojem življenju.

Ana: »Žalovanje v varnem krogu ...«

Žalovala sem s pomočjo Skupine za žalovanje pri Sv. Jožefu pod vodstvom p. Ivana Platovnjaka. Težko sem čakala, da se srečanja začnejo, saj je bil pogoj, da mine vsaj šest mesecev po izgubi ljubljene osebe.

Čakala sem, da bom lahko v varnem krogu le nekaj žalujočih in voditelja iz sebe končno dala vso to neizmerno bolečino, krivdo, žalost ...

Izkušnje drugih žalujočih so lajšale mojo bolečino in krepile dejstvo, da ne trpim samo jaz oz. naša družina zaradi izgube ljubljene osebe. In da je vsaka smrt za katero koli družino tragedija!

Izkušnja te skupine je bila zame zelo pozitivna, saj sem spoznala, da je to pravzaprav zdravljenje na dolgi rok.

Ob vsem tem se je v meni krepilo spoznanje, da Tadej res ni več fizično prisoten med nami, a živi z nami iz večnosti! Izkušnje ostalih žalujočih so mi okrepile to spoznanje in me vsaj malo usmerile v prihodnost brez Tadeja tukaj, z zavedanjem, da je vedno z mano v srcu, v moji duši.

Jana: »Oba z možem sva šla na skupino ...«

Midva sva oba z možem šla na to skupino. Morda tudi zato, da sva oba bila prisiljena ubesediti vsaj del svoje bolečine. Moški so po naravi bolj zaprti in težko to storijo, zato sem mu hvaležna, da se je odločil za ta korak, verjetno tudi zaradi mene, da sva nekako lahko vsaj izrazila te svoje občutke.

Obema nama je pomagalo, spoznala sva ljudi, s katerimi lahko neobremenjeno govorim. Svoje okolice namreč nisem hotela obremenjevati oziroma oni niso več hoteli poslušati.

Jožica: »Ob večerih sva se vozila po Ljubljani ...«

Moram priznati, da vse skupaj vpliva na družinske odnose. Ne veš, kako bi vse skupaj sprejemal, pride tudi do konfliktnih situacij, pride tudi do obtoževanj.

Glede na to da je takrat bil čas COVID-a in da je bila večina družbenega življenja zaprtega, sva se z možem vozila po Ljubljani, in to še posebej v večernih urah, ko je nastala stiska in teža. Potem sva tudi posedala po vrtovih.

Moram priznati, da naju je nekako to tudi zbližalo med sabo. Čez čas sva se odkrito pogovarjala o tem dejanju in ta pogovor, ki je zelo potreben, še vedno poteka.

Tudi jaz sem se udeležila skupine za žalujoče, ki jo absolutno res priporočam. Tam namreč govoriš iz sebe, poveš to, kar čutiš, če poveš tisočkrat, mogoče enkrat pomaga. Seveda so amplitude, so vzponi in padci, na tej skupini pa lahko govoriš neobremenjeno, kar je pozitivno za vse dogajanje.

Ana: »Koliko otrok sploh imam?«

Z možem sva se zelo težko pogovarjala o Tadeju, o žalovanju, saj sva žalovala vsak na svoj način. Mož ni sprejel nobene oblike pomoči. V tej preizkušnji sva se z možem, žal, zelo oddaljila drug od drugega.

Otroci so se povsem zaprli in o Tadeju sploh niso zmogli govoriti. Še vedno ne zmorejo. So pa najmlajši trije otroci dobili psihoterapevtsko pomoč.

Čutim, da se je otrokom zamajala vera v Boga, češ, zakaj je dopustil, da je umrl brat, ki jim je bil velik vzornik.

Najmlajši sin je imel veliko dilemo, kako odgovoriti na vprašanje, koliko otrok je v naši družini:
šest ali sedem. In enako dilemo sem imela tudi sama, ko me kdo vprašali, koliko otrok imam! Tisto poletje pred petimi leti sem zelo težko srečevala mlade fante, Tadejeve vrstnike, ker so me preveč boleče spominjali nanj.

Jana: »Ona ostaja med nami ...«

Kot sem že rekla, je to pri nas bil dolg boj, od katerega smo bili vsi precej utrujeni. In se potem nismo kaj veliko pogovarjali. Ampak jaz mislim, da ona živi nekako med nami naprej, čeprav se ne pogovarjamo o njej konkretno.

Pride pa med nami tako včasih malo tudi v kakšnem hecu, da se spomnimo nanjo, pa malce pokomentiramo njeno natančnost in pedantnost.

Bila je namreč velika perfekcionistka in če si kdo kaj recimo umaže ali kaj takega, si rečemo joj, kako bi bila ona zdaj huda na nas. Tako bi rekla, da ostaja med nami v tistem v najboljšem smislu besede. Moram tudi povedati, da sem zelo hvaležna možu in hčeri, ki sta pospravila njene stvari in meni prizanesla s tem.

Jožica: »Delaš tisto, kar ti pomaga ...

Spremeni se vse v vseh pogledih. Delaš tisto, kar ti pomaga, družiš se z ljudmi, ki so ti pripravljeni pomagati, ki so ti blizu, ki nakažejo razumevanje za tvojo bolečino.

Jaz sama veliko berem, delam stvari, ki jih želim, gledam tisto, za kar se zavestno odločim, znam reči ne, mogoče bolj odločno znaš in poveš svoje mnenje. Predvsem pa nisi zaskrbljen za malenkosti, ki ne nosijo pozitivnega navdiha in sporočila.

Ana: »Ni potrebnih veliko besed ...«

Redno hodim v cerkev, molim, se pogovarjam z najožjimi prijateljicami, z duhovniki in hodila k psihiatrinji, k psihoterapevtki, da nekako iščem dodatna znanja, zavedanja o žalovanju, tudi o samomoru, o vzrokih, o stiskah mladih.

Vključila sem se tudi v dve skupini za žalujoče starše, ki so zgubili otroka zaradi samomora pri Svetem Jožefu in v društvu Hospic. In to mi zelo pomaga, da se tam srečujemo mame, ki se čutimo.

Ni treba veliko besed, ni treba razlagati, ni se treba opravičevati. Čutimo, da imamo enako preizkušnjo, ki je zelo boleča za vse nas, ampak nekako skupaj nam je lažje. Lahko se tudi veselimo in tudi govorimo o prihodnosti.

Jana: »Umetnost in kultura sta mi v pomoč ...«

Meni je velika pomoč že od vsega začetka umetnost, kultura. Pa najsi bo to poezija, najprej sem se zatekla k poeziji naših pesnikov Pavčka in Zlobca, ki jim imata za sabo ali sta imela podobno izkušnjo izgube svojih otrok. Potem se prepustim slučaju, kar mi pride v roke: iščem, berem, vse bolj se pomikam h klasični glasbi, k abstraktnim oblikam umetnosti. No, tudi likovna umetnost je bila v nekem smislu moj poklic.

Skratka, nagovarjajo me ljudje, ki so znali svojo bolečino ali pa tudi veselje, prelit v besede, v glasbo, v likovno podobo. To me povezuje s svetom ljudi bolj kot vse drugo.

Potem pa sem se tudi zavedla, da moram že zaradi tega, ker sem se dolga leta pogovarjala s hčerko, ji utemeljevala toliko vsakdanjih stvari, ker je hotela imeti neko gotovost v sebi in sem bila taka zagovornica vrednosti življenja in vsega, da moram to že zaradi tega nadaljevati. Iz neke kljubovalnosti, iz tega, da ji dokažem, da je nisem razočarala, da sem to resno mislila.