Kaj je vredno obsojanja in koga naj bo sram?

Naš pogled | 20.08.2025, 06:32 Jože Bartolj

Pred nami je 23. avgust Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki se uradno imenuje tudi Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. Namen tega dneva je ohranjanje spomina na žrtve množičnih izgonov in pobojev, obenem pa tudi spodbujanje demokratičnih vrednot z namenom krepitve miru in stabilnosti v Evropi.

Že leta 2008 je 409 članov Evropskega parlamenta podpisalo »deklaracijo o razglasitvi 23. avgusta za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma«. Pol leta kasneje pa je bila v Evropskem parlamentu s 533. glasovi za, 44. proti in 33. vzdržanimi izglasovana Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu s pozivom na članice Evropske zveze in druge evropske države, naj prevzamejo dan spomina na žrtve totalitarizmov. Naj spomnim, da so se v Slovenskem parlamentu s to resolucijo samo seznanili, parlament pa je ni sprejel. Zato imamo na tem področju pri nas velik moralni deficit. Namreč za večino levočutečih politikov smo imeli v Evropi v 20. stoletju dva »hudobna« totalitarizma (nacizem in fašizem) in enega »dobrega« (komunizem). Do obsodbe komunističnega oziroma socialističnega sistema nikoli ni prišlo in tako pri nas še vedno traja latentno stanje državljanske nepomiritve.

Kljub temu, da Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč vsako leto odkriva nove lokacije, kjer ležijo ostanki izvensodno pobitih žrtev, trenutno jih je okoli sedemstopedeset, ni urejen njihov status in pokopno mesto. Zato še vedno ležijo v plastičnih vrečah bodisi v začasnih kostnicah, na Sodni medicini ali pa na kakšni komunali. Ker je pravica do pokopa in spomina temeljna človekova pravica in ker se v Sloveniji glede pokopa žrtev vse do zdaj ni veliko premaknilo, so se posamezniki pod vodstvom dr. Mitja Ferenca s pomočjo evroposlanke Romane Tomc, leta 2023 odločili, da vložijo peticijo v Evropski parlament. V njej med drugim pozivajo k ponovni uvedbi dneva spomina na žrtve komunizma, ki ga je slovenska vlada leta 2023 poniglavo ukinila na predveč praznika – kar resolucija označuje za korak nazaj. Izraža prepričanje, da je treba dostojno pokopati žrtve povojnih pobojev in temeljito raziskati delovanje nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb, predvsem Udbe in Kosa. Poziva k enaki obsodbi vseh totalitarizmov – nacizma, fašizma in komunizma – ter opozarja, da so v Sloveniji prepovedani simboli nacizma in fašizma, ne pa tudi komunizma. Hkrati pa izraža nasprotovanje zgodovinskemu revizionizmu, poveličevanju kolaboracije in politični zlorabi zgodovine, ob pozivu k znanstveni obravnavi te kompleksne dediščine. In 8. julija letos smo dočakali, da so poslanke in poslanci Evropskega parlamenta na plenarnem zasedanju v Strasbourgu to resolucijo sprejeli.

Kljub temu se po mnenju mnogih zdaj ne bo veliko spremenilo, saj so nekatere stranke na levi to že napovedale. Oglasila se je tudi famozna Zveza borcev in naslovila pismo na Predsednici Republike in parlamenta ter predsednika vlade s pozivom, naj resolucijo javno zavrnejo ter Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji posredujejo "kritični odziv z jasno predstavljenimi zgodovinskimi dejstvi, s katerimi bi zavrnili številne manipulacije in netočnosti, ki jih ta dokument vsebuje". Resolucija po njihovem prepričanju spodkopava temelje slovenske državnosti in vrednote Evropske unije, ki da je nastala kot posledica zmage zavezniških sil nad nacizmom in fašizmom. Pobuda je po njihovem mnenju v funkciji notranjepolitičnih konfrontacij, izkrivljanja zgodovine in zlorabe mrtvih za trenutne politične potrebe.

Nestrinjanje z vsebino resolucije so izrazili tudi štirje evropski poslanci iz Slovenije iz tistih političnih skupin, ki tudi sicer resoluciji (večinsko) nasprotujejo: Irena Joveva, Marjan Šarec (iz Svobode), Matjaž Nemec (SD) in dr. Vladimir Prebilič (Zeleni). Matjaž Nemec je glasovanje ocenil celo kot vredno obsojanja, v tedniku Mladina so pobudnike resolucije označili za tiste, ki v Evropi sramotijo našo državo.

In zdaj k naslovu, ki sem ga postavil na začetek tega sestavka: kaj je vredno obsojanja in koga naj bo sram?
Je obsojanja vredna družina, ki že 80 let čaka, da pokoplje svoje bližnje?
Naj jih bo sram, ker še vedno niso prejeli njihovih mrliških listov?
Ali so obsojanja vredni, ker bi radi svojcem ob spominskem dnevu na urejenem pokopnem mestu prižgali svečo v spomin?
Ali je obsojanja vreden tisti, ki v 21. stoletju nasprotuje ali si prizadeva za dostojen pokop žrtev katerega koli totalitarizma?
Ali mora biti sram tiste, ki so prikrivali morišča ali tiste, ki so jih odkrivali?
Je obsojanja vreden tisti, ki opravičuje hude kršitve temeljnih človekovih pravic, vključno s pravico do življenja, poštenega sojenja in dostojnega pokopa, ali tisti, ki jih obsoja?
Ali mora biti sram tistega, ki poziva k ohranitvi spomina na vse nedolžne žrtve kateregakoli totalitarizma v Sloveniji, ali tistega, ki temu nasprotuje?
Ali je obsojanja vreden tisti, ki je odpustil storilcem zločinov nad njegovimi svojci, želi pa da se vsaj moralno obsodi odgovorne za povojne zločine, ki niso nikoli odgovarjali za svoja dejanja?
Ali naj bo sram tiste, ki pozivajo oblasti, naj si še naprej z vsemi močmi prizadevajo, da bi zagotovile univerzalno pravico do pokopa, ali one, ki želijo naj ne »prelagajo kosti«?
Še kakšno izmed takih vprašanj si lahko zastavite še sami.

In za konec le še retorično vprašanje ali bi bili pripravljeni materam iz Srebrenice, ki so pred kratkim obiskale Slovenijo tudi odreči pravico, da se izkopljejo, identificirajo in dostojno pokopljejo njihovi sinovi in možje, ki so bili pobiti v srbskem etničnem čiščenju pred 30 leti?

Naj bo letošnji 23. avgust priložnost, da o tem razmišljamo. Pa ne samo to, da tudi storimo tisto, kar je v naši moči. Odrivanje in odklanjanje spomina na travmatične dogodke iz naše zgodovine ter govorjenje, da mladih to ne zanima nas namreč pelje k njenemu ponavljanju. Tega pa si, razen morda kakšnih patoloških primerkov, nihče ne želi!