Papež Leon XIV. | (foto: Vatican Media)
Papež: Vloge in moč nam ne prinašajo sreče. Kristus je edini odgovor na želje srca po sreči
Svet | 16.10.2025, 09:32 Marta Jerebič
Papež Leon XIV. je pri včerajšnji splošni avdienci začel še zadnji niz katehez o Jezusu, našem upanju. Do konca svetega leta bo razmišljal pod naslovom »Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta«. Včeraj je govoril o Vstalem kot živem viru človeškega upanja.
Naše življenje je zaznamovano z številnimi dogodki, polnimi odtenkov in različnih izkušenj, veselih in žalostnih. Radi bi bili srečni, a je to ob preizkušnjah zelo težko. Ta globoka želja našega srca po sreči lahko najde svoj končni odgovor ne v vlogah, ne v moči, ne v posedovanju, ampak v gotovosti, da obstaja nekdo, ki nam zagotavlja ta temeljni vzgib naše človeškosti. Samo Kristus lahko poteši najglobljo željo našega srca po polnosti, je dejal Leon XIV. Potovati z Njim ob strani pomeni izkusiti, da nas kljub vsemu podpira, teši žejo in opogumlja v preizkušnjah in naporih, ki nam kot težki kamni grozijo, da bodo ustavili in iztirili našo zgodbo. Iz Kristusovega vstajenja izvira upanje, ki nam kljub življenjskim naporom daje vnaprej okušati globok in radosten mir – mir, ki nam ga lahko podari le Gospod, je še dejal papež.
Cikel katehez – Jubilej 2025
Jezus Kristus, naše upanje
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta.
1. Vstali, živi vir človeškega upanja
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pri katehezah jubilejnega leta smo do sedaj govorili o Jezusovem življenju od rojstva do smrti in vstajenja, pri tem pa sledili evangelijem. Na ta način je naše romanje upanja dobilo svoj trdni temelj, svojo zanesljivo pot. Zdaj pa, med zadnjim delom poti, bomo dopustili, da Kristusova skrivnost, katere vrhunec je vstajenje, razširi svojo luč odrešenja v stiku s sedanjo človeško in zgodovinsko realnostjo, z njenimi vprašanji in izzivi.
Naše življenje je zaznamovano z brezštevilnimi dogodki, polnimi odtenkov in različnih izkušenj. Včasih se počutimo vesele, drugič žalostne, včasih izpolnjene ali pa pod stresom, zadovoljne ali demotivirane. Smo prezaposleni, osredotočamo se na doseganje rezultatov, prizadevamo si doseči tudi visoke, prestižne cilje. Nasprotno pa ostajamo negotovi in nestalni, čakamo na uspehe in priznanja, ki prihajajo prepozno ali pa sploh ne pridejo. Skratka, znajdemo se sredi paradoksalne situacije: radi bi bili srečni, a je to zelo težko biti neprestano in brez sence. Sprijaznimo se s svojimi omejitvami in istočasno z neustavljivo težnjo, da bi jih premagali. V globini čutimo, da nam vedno nekaj manjka.
V resnici nismo bili ustvarjeni za pomanjkanje, ampak za polnost, za veselje nad življenjem in to življenjem v obilju, kot se izrazi Jezus v Janezovem evangeliju (prim. Jn 10,10).
Ta globoka želja našega srca lahko najde svoj končni odgovor ne v vlogah, ne v moči, ne v posedovanju, ampak v gotovosti, da obstaja nekdo, ki nam zagotavlja ta temeljni vzgib naše človeškosti; v zavedanju, da to pričakovanje ne bo razočarano ali onemogočeno. Ta gotovost sovpada z upanjem. To ne pomeni razmišljati na optimističen način: optimizem nas pogosto razočara in sesuje naša pričakovanja, medtem ko upanje obljublja in obljubo izpolni.
Sestre in bratje, Vstali Jezus je zagotovilo za dosega tega! On je vir, ki poteši našo gorečo in neskončno žejo po polnosti, ki jo Sveti Duha vliva v naše srce. Kristusovo vstajenje namreč ni nek preprost pripetljaj v človeški zgodovini, ampak dogodek, ki jo je od znotraj preoblikoval.
Pomislimo na vodni vir. Kaj so njegove značilnosti? Odžeja in osveži živa bitja, namaka zemljo, rastline, daje rodovitnost in življenje vsemu, kar bi sicer ostalo suho. Osveži utrujenega popotnika in ga razveseli s svežino oaze. Izvir tako postane zastonjski dar narave za bitja, za ljudi. Brez vode ni mogoče živeti.
Vstali je živi vir, ki ne usahne in se ne spremeni. Vedno ostaja čist in pripravljen za vsakega, ki je žejen. In bolj ko okušamo Božjo skrivnost, bolj nas ta privlači, ne da bi se je kdaj povsem nasitili. Sveti Avguštin v deseti knjigi Izpovedi doume prav to neizčrpno hrepenenje našega srca in ga izrazi v znani Hvalnici lepoti: »Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagôrel sem po tvojem imenu« (Izpovedi, X, 27, 38).
Jezus nam je s svojim vstajenjem zagotovil stalen vir življenja: On je Živi (prim. Raz 1,18), ljubi življenje, je zmagovalec nad vsako smrtjo. Zato nam lahko ponudi počitek na zemeljski poti in nam zagotovi popolni mir večnosti. Samo umrli in vstali Gospod odgovarja na najgloblja vprašanja našega srca: Ali za nas res obstaja ciljna točka? Ali ima naše življenje smisel? In kako se lahko odkupi trpljenje mnogih nedolžnih?
Vstali Jezus odgovora ne spusti »od zgoraj«, ampak postane naš tovariš na tej poti, ki je pogosta naporna, boleča in skrivnostna. Samo On lahko napolni našo prazno čutaro, ko žeja postane neznosna.
On je tudi cilj naše hoje. Brez njegove ljubezni bi življenjska pot postala brezciljno tavanje, tragična napaka brez destinacije. Smo krhka bitja. Napaka je del naše človeškosti, je rana greha, zaradi katerega padamo, omagujemo in obupujemo. Ponovno vstati pa pomeni dvigniti se in se postaviti na noge. Vstali nam zagotavlja prihod na cilj, vodi nas domov, kjer se nas pričakuje in ljubi, kjer smo rešeni. Potovati z Njim ob strani pomeni izkusiti, da nas kljub vsemu podpira, teši žejo in opogumlja v preizkušnjah in naporih, ki nam kot težki kamni grozijo, da bodo ustavili in iztirili našo zgodbo.
Predragi, iz Kristusovega vstajenja vre upanje, ki nam kljub življenjskim naporom daje v naprej okušati globok in radosten mir: tisti mir, ki nam ga na koncu lahko brez konca daje le On.
Prevod: Vatican News