Nisem ravno šaljivec, mrk pa tudi ne

Via positiva | 23.10.2024, 10:40 Nataša Ličen

Sredi Vidovskih hribov, na meji med Cerkniško občino in Rakitniško planoto, je zaselek Čohovo, kjer ima posest Franc Tekavec. Zanimiv mož številnih znanj, med katerimi je tudi destiliranje, večstoletna tradicija njegovih prednikov. V življenju se je posvečal različnim dejavnostim, vedno pa ga je pritegnilo znanje izdelovanja pijač, pa tudi stare recepture drugih pripravkov,  ter iznajdljivost prednikov, ki so si morali pogosto pri ohranjanju zdravja ali ob blaženju bolezenskih težav pomagati sami. Izdelki pod blagovno znamko Bahne so prejemniki priznanj in znakov kakovosti.

Na posestvu  Franca Tekavca me je ob obisku objelo razkošje eteričnih vonjav iglavcev. Kuhalo se je in brbotalo, v visokih sodih na drugi strani pa so se žlahtnili okusi žganih pijač. V oči pade lončeni kotel, ki krasi dostop do poslopja. "Nekoč so bili cenovno dostopnejši, litoželezni so bili namreč dragi. Pa še, če so davčni delavci rajnke Avstrije prišli na posestvo nepričakovano, so lončeni kotel lahko hitro raztreščili in s tem odstranili dokaze prepovedane dejavnosti", pripoveduje Franc.

Smreka, bor, žajbelj, brin, meta, melisa ...

V zgodnjem meglenem jutru poznega poletja sem zapuščala ljubljansko kotlino, se z avtom vzpela po poti najprej do Rakitne in dobesedno padla v povsem drugačno razpoloženje okolja. Megla oziroma nizka oblačnost je "ostala" v dolini, ni mi sledila do višine skoraj tisoč metrov nad morjem, kjer se pomešata morski in višinski zrak. Vse okrog pa gozdovi. Spuščati sem se začela proti občini Cerknica, po eni od lepših poti tudi za kolesarski izlet, sem razmišljala med vožnjo. Dejansko sem srečevala kar precej kolesarjev -uf, kako bi bila na njihovem mestu, sem pomislila, le pol kilometra od vasi Sv. Vid pa prispela na cilj.

Glejmo na življenje pozitivno, ker nas to ohranja. Optimizem mora biti.

Franc Tekavec: "Sem domačin, oče je iz Rudolfovega, zaselka nedaleč stran od tu, mati pa je z Rakitne. Sam sem sicer večino časa preživel v dolini, v Trzinu. Vidovski hribi so precej prazni, le nekaj manjših vasi je z večinoma starejšimi prebivalci in nekaj kmetijami, ki jim lahko rečemo tako, drugače je bolj vrtičkarstvo. Tudi naše posestvo ima prijavljeno kmetijsko dejavnost, veliko rastlin in ostalega, kar potrebujemo za produkte, pridelamo sami. V teh krajih je pri eni hiši lesna industrija, v eni od vasi se, kot slišim, postavlja pražarna kave, potem smo mi, ki imamo tu poslovno enoto, pa v eni od vasi je močno ključavničarstvo, to pa je v glavnem to, ostalega pa ni, žal. V teh krajih vidim priložnosti, dalo bi se prav dobro živeti, se pa večina še od tistih mladih, ki so, odseli."

Precej pestro življenje sem imel. Zdaj sem sicer že precej velik fant, ha, ha ...

"Hodil sem precej tudi po svetu. Diplomiral sem na reški univerzi, dolga leta sem bil šolnik, potem občinski funkcionar, pa direktor Centra za socialno delo, šef splošnega sektorja v dveh podjetjih, potem pa sem šel na svoje. Ves čas sem se v prostem času ukvarjal z destilarno, to me je vedno zelo zanimalo, in se potem leta 1990 odločil za samostojno poslovno pot, in preživel, s precej zaposlenimi tudi.

"V šoli je bilo že takrat težko, ni samo danes. Delal sem v Srednji šoli v Domžalah, s sodelavci smo imeli velike načrte, kako izboljšati okolje v naši šoli, ne na splošno v šolstvu, pa ni bilo razumevanja. Idej niso sprejeli, morda, ne vem, nismo imeli prav. Hoteli smo nekoliko svobodnejšo, bolj odprto, sproščeno šolo. Morate vedeti, da niti en dan v šoli nisem bil brez kravate. Šola je bila zategnjena, stroga, želeli smo delati drugače, pa se nismo zmenili. Zato sem šel v gospodarstvo, meni je to dobro delo."

Vsakemu bi priporočil, berite veliko, zlasti s strokovnega vidika tisto, kar vas zanima. Ne zanemarjajmo se. Ne glejmo samo ljubezenskih filmov, nobene škode ne bo, če jih spustimo.

"Dolgo časa žganjekuha ni bila zaželena. Začel sem počasi. Kotli so bili vedno dragi, na začetku sem imel le nekaj minimalnega, potem pa počasi dograjeval. Parcela, kjer smo, velika hektar in pol, je bila naša, vendar ne moja, na koncu sem jo odkupil, imel pa sem sadovnjak na Rudolfovem. Zakaj sem začel leta 1976 kuhati? Tistega leta je bilo veliko sadja, ležalo je po tleh in zdelo se mi je ga je škoda zanemariti. Na hitro sem tako kupil kotel - ki je danes prave muzejske vrednosti, in tako poskusno začel kuhati."

Polnih ust lepih besed o domačem

Ob cestah, na poteh je veliko sadja, ki obleži. Škoda. Zakaj mislite, je tako? Franc: "Zelo veliko, kar naprej beremo v časopisih, slišimo po medijih, ko se govori o biološkem, neokrnjenem, polni smo gesel o zdravem življenju, v praksi pa opazujte, kaj ljudje v resnici kupujemo. Vsekakor ne "naše". Proizvajalci jabolk pripovedujejo, če ima jabolko neko malenkost na lupini, je že za odmet, težava pri odkupu za na police trgovin. Podobno je tudi pri zelenjavi, veliko raje imamo očitno umetno vzgojeno solato, ki raste na poti iz tujine do naše države, naša pa ni preveč dobra, ker je rahlo grda, Žal."

Stvari doživljam pozitivno. Treba se je izobraževati, brati, se pogovarjati, poslušati in se znati tudi opreti nase.

"Bahne je naš nekdanji priimek. Zdaj naša blagovna znamka. V Trzinu imamo upravo podjetja, mešalnico in polnilnico, destilarna pa je tu. Imamo tudi degustacijsko hišo, pa prostor za piknik in druženje. Pri načrtih nas je nekoliko zaustavila poplava lansko leto, ko smo imeli v poslovnih prostorih meter in pol vode, škode je bilo veliko, s pomočjo države smo bili sicer zadovoljni, pa vseeno, veliko sredstev je šlo v sanacijo. Prodaja se je takrat precej zaustavila, ker smo se pač posvečali popravilu škode."

"Postopkov destiliranja sem se največ učil v Avstriji. Imamo svoje recepte, uspel sem pridobiti tudi nekaj takšnih receptov, ki so za javnost zaprti. Primer je pijača z Bavarske, viljamovka, za katero smo pridobili recept, zdaj je to naša Samostanka. So edini proizvajalci bezgovega vina.

Treba je imeti svetel pogled pred seboj, da lahko deluješ. Ob mrkosti ni perspektive.

Za pelinkovec so prejeli maja leta 2024 prvo mesto na strokovnem ocenjevanju. "Smo edini proizvajalci Groga, pa lešnikovega žganja. V redni proizvodnji je nekaj več kot 15 žganih pijač, poleg tega imamo več različnih čajev, marmelad in jabolčni in bezgov kis, ki ju staramo. Trenutni Jabolčni kis, ki je v prodaji, je star šestnajst let. Veliko imam knjig, strokovne literature. Vsak večer berem. Ko neham delati, berem. In se učim.

Odnos do pijač

"Predvsem pozivam, alkohol je treba uživati zmerno, pa z veseljem. Ne se ga "nažret", spoštljiv odnos je treba imeti. Če se zgolj opija, smo tudi proizvajalci zgrešili. Saj opitost ni naš cilj. Zato tudi ne proizvajamo absinta, ker se nam zdi nemoralno. Postreči petinsedemdesetodstotni alkohol se nam ne zdi primerno, zato ga ne delamo, čeprav ga znamo. "

"O teh naših krajih je kup zanimivih etnografskih in etnoloških stvari, zgodb, legend, ki žal niso zapisane. pri nas skotraj ni megle, če je, pomeni da bo dež. Kadar rečemo, da je megla, gre v resnici za oblak, ker smo tako visoko. Meglice, skozi katere pronica sonce, je lepo videti. Tu na posestvu, kjer nas obkroža neokrnjena narava, imamo precej obiskov, Francozov največ, tudi Avstijci pridejo, skoraj vsak teden nas obišče kakšna skupina. Sobivamo z divjadjo, tu okrog so medvedi, tudi kakšen volk se najde. Medvedi včasih izruvajo celotno drevo, jeleni kaj obgrizejo. Ampak, nekako smo se sprijaznili s sobivanjem z njimi. Sem pa kritičen do pretiranega varovanja divjih živali, vse do neke razumne mere."