Ko si enkrat to doživel, nenehno po tem hrepeniš

Oddaje 02. 04. 2026, 10:52 Marjana Debevec

»Pri maši je Jezus tako resnično navzoč med nami, da se ga lahko skoraj dotaknemo,« je v prazničnem jutru na veliki četrtek na Radiu Ognjišče zatrdil p. Marjan Kokalj, ki je bil februarja imenovan za novega provinciala jezuitov, službo pa bo prevzel 25. maja. Maša po njegovih besedah ni kot gledališče, kjer ljudje opazujejo, ampak gre za dogajanje, v katerega smo vsi vključeni. In prav začetki vseh teh skrivnosti segajo v veliki četrtek in Jezusovo zadnjo večerjo.

Po besedah p. Marjana Kokalja se pri maši najbolj razodeva živa prisotnost Jezusa med nami. »Mogoče gre za res največjo bližino, ki je možna v stiku Boga s človekom. Zame je to nekaj izrednega.«

Maša je po njegovih besedah prostor, kamor ljudje prinašajo vse tisto, kar so in Bog jih preustvarja. »Vedno sem imel občutek, kakor da zlo, ki prihaja na svet, tam odhaja.«

Zato duhovništvo doživlja kot velik privilegij, saj lahko duhovnik prispeva k temu, da greh in zlo odhajata s tega sveta. »Gotovo je tukaj tudi človeški moment, osebna grešnost. Ampak ta milost neskončno presega našo človeško omejenost in velikokrat sem opazil, kako Bog deluje mimo mene kot duhovnika.«

Posebej je omenil spreobrnjenja po bolniškem maziljenju ali po prejemu evharistije. »To je nekaj neverjetnega. Gledaš kot nek gledalec od zunaj, kar je storil Kristus in to je res neprecenljivo.«

Kot je poudaril, vedno hrepeni po Božji polnosti. »Včasih se oddaljimo od tega, vendarle to hrepenenje pa stalno žubori v človeku. Ko si enkrat to doživel, stalno hrepeniš po tem. Mislim, da ga ni užitka, ni stvari, ki bi bolj, 'zadovoljil' to duhovno notranjost človeka.«

Če bi se tega zavedali, bi drli v cerkev

Na veliki četrtek se spominjamo velike skrivnosti postavitve svete evharistije. Pa se verniki res zavedamo, da v hostiji prejmemo resničnega Jezusa?

»Če bi živeli res notranje globoko življenje s Kristusom, bi se tega veliko bolj zavedali in drugače k sveti maši, k svetemu obhajilu. Mislim, da bi ljudje drli v cerkev, če bi vedeli, kakšen dar, kakšna milost je to in koliko lahko dobijo od tega, da je to nekaj edinstvenega na svetu.«

Nikjer drugje namreč človek ni tako v polnosti sprejet, kot prav pri sveti maši, ko ljudje postanemo deležni Jezusove daritve na zelo neposreden način.
Tako moramo ločiti gledališče od cerkve.

»Gledališče imitira, interpretira nekaj in je nujna meja med gledalci in pa igralci. Sveta maša pa je preplet, je soudeležba; dejansko ni gledanje nečesa zunanjega objektivnega, ampak je popolna vključenost, utopljenost v samo skrivnost. Mislim, da se tega res veliko premalo zavedamo.«

Sam pravi, da je ljudi povabi, naj k maši prinesejo vse tisto, kar so, svojo družino, svoje bližnje in jih podarijo na oltar. »Kristus to sprejema in že zato je maša lahko nekaj tako posebnega. Obenem pa je tudi prostor, kjer se človek spočije vsaj za tiste pol ure ali tisto uro, ker lahko vsa svoja bremena preloži na Kristusa.«

Pripravljeni na združitev z Jezusom

Pogoji za prejem obhajila so najprej krst, stanje brez smrtnega greha in trden sklep, da tega greha ne bom več ponavljal, potem je evharistični post eno uro pred mapo iz spoštovanja do evharistije in prava vera, da je Jezus res navzoč v presvetem zakramentu.

»Da ne gremo kar tako iz navade k obhajilu in pa tudi pravi namen -da si želimo združitve s Kristusom, se pravi da je naše srce odprto in pripravljeno na združitev s Kristusom.«

Ko te razstavijo do konca

Ena od najbolj pomenljivih gest zadnje večerje je Jezusovo umivanje nog učencem, potem pa postavitev nove zapovedi: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil – On nas je ljubil vse do smrti na križu.

»Mogoče se najbolje to izrazi z njegovo gesto pri zadnji večeri, ko razlomi kruh. To razlamljanje pravzaprav kaže na ljubezen do konca, saj nam Jezus daruje svoje telo, vse to kar ima.«

S tem nas Jezus po besedah p. Kokalja vabi v evharistijo vsakdanjega življenja, da bi se znali razlamljati za druge ljudi, darovati do konca.

»Mogoče to zelo močno občutijo starši, ko se darujejo za svoje otroke, se dobesedno razlamljajo.« Spomnil je na starše odraščajočih otrok, ko je lahko zelo naporno obdobje, saj se upirajo, kritizirajo svoje starše, obenem pa si na njih brusijo svoje zobe.

»Ob tebi se učijo in ti se za njih dobesedno razlamljaš do konca, te nekako razstavijo, ne ostane nič osebnega. Otroci te želijo spoznati do konca, kdo si ti kot človek in ne ostane nič skritega. Na nek način in si jim razdaš do konca, se razlomiš in takrat mislim, da nekdo lahko občuti, kaj pomeni ljubezen do konca.« Omenil je tudi primer, ko nekdo daruje svoje življenje za drugega.

Med mladimi vedno več zanimanja za krščanstvo

Čeprav se zdi, da je med mladimi danes manj zanimanja za vero, pa je p. Marjan Kokalj iz svojih izkušenj povedal, da med mladimi, s katerimi se srečuje, opaža porast zanimanja za krščanstvo. Vedno več je tudi mladih, ki želijo prejeti zakramente.

»Pred nedavnim sem bil na Žalah, kjer ima skupnost Emanuel pripravo katehumenov na prejem zakramentov. Misli, da jih je bilo okrog 65 in to so bili večinoma študenti. Gre za mlade, ki se res zavestno in iskreno prizadevajo za to, da bi se približali Kristusu.«

»Neverjetno lepo je gledati, ko vidiš kako Kristus sam deluje tudi mimo nas ter sam neposredno nagovarja ljudi.«

Naš Getsemani

Pred nami so torej sveti dnevi. S kakšno naravnanostjo vanje vstopiti? »Mislim, da je zelo priporočljiva osebna zbranost, da si vzamete čas za tiho molitev ali kontemplacijo, preden greste k maši mogoče že doma si skušate predočiti te skrivnosti.«

Na veliki četrtek praznujemo postavitev evharistije, duhovništva in tudi Cerkve. Na nek način so »Tako da se je dobro prej umiriti, se zbrati na te skrivnosti in pomisliti tudi na lastno življenje. Kaj vse iz našega življenja lahko darujemo v to daritev in kje najdemo neke vzporednice?,« nas je spobudil p. Marjan Kokalj in posebej omenil Getsemani.

»Tudi mi ga doživljamo v življenju; kakšno izdajstvo, ko trpimo iz strahu pred nečem, kar je pred nami lahko zelo povezujemo to s svojim življenjem. In dejansko darujemo Kristusu, to kar trpimo in ga prosimo, da to odreši, da stopi v tisto, kar mi smo in kar živimo.

Na ta način bomo veliko bolj zbrani tudi pri samem obredu in dejansko slišali, začutili kaj se tam dogaja,« je v prazničnem jutru še dejal novoimenovani provincial slovenskih jezuitov p. Marjan Kokalj.