Tone Gorjup
Tone Gorjup je novinar na Radiu Ognjišče.
Če se nam dandanes dozdeva, da je zgodba o slovenskem osamosvajanju in snovanju državnosti že zaključena, se morda motimo. Zdi se, da domače izdajalske sile, ki so bile v začetku 90-tih let v kolaboraciji z Beogradom, ostajajo aktivne do današnjih dni.
Osrednja slovesnost letošnje Slomškove nedelje, ki je sovpadala z godom svetniškega škofa, je bila včeraj popoldne v Zavodu Antona Martina Slomška na Vrbanski v Mariboru. Telovadnica zavoda, ki letos praznuje 20. obletnico delovanja, je za nekaj ur postala svetišče, ki so ga posvetile relikvije blaženega Slomška. Kot je poudaril nadškof Alojzij Cvik v pridigi, so se zbrali na tem kraju, da bi se Bogu zahvalili za vse, kar zavod s svojimi ustanovami daje krajevni Cerkvi in prosili, da bo še naprej lahko opravljal svoje poslanstvo. V tem duhu je odmevala tudi meditacija direktorja zavoda Ivana Štuheca.
Blaženi Anton Martin Slomšek je že vrsto let naš priprošnjik v nebesih. Kaj pa nam v resnici pomeni, na svoj način pripovedujejo svetišča, kapele in druge ustanove, ki so mu posvečene oziroma katerih zavetnik je blaženi Slomšek. Ustavimo se pri nekaterih od njih.
V Sloveniji straši močna, bogata, vplivna in agresivna, misijonarsko goreča verska skupnost. Njeni misijonarji običajno živijo na račun davkoplačevalskega denarja, raztreseni so po vseh družbenih strukturah. Njihovi misijonarji širijo nestrpnost do drugače mislečih, njihovo delovanje razkraja kohezivnost identitete, tradicij, jezika in kulture. Utrdili so se na okopih »naprednosti«, »razsvetljenstva«, »strpnosti«, »politične korektnosti«, »enakosti«, »človekovih pravic«, »nevtralnosti«, »laičnosti« … Njihov nauk se strni okoli teorije spola in ideologije LGTB-ja.
Naslov smo si sposodili pri dr. Karlu Gržanu, avtorju knjige, ki govori o slovenskem Maksimiljanu Kolbeju. Gostili smo ga v oddaji Od slike do besede, v kateri je odstiral ozadje nastajanja te privlačno napisane knjige.