Z Radiem Ognjišče in Agencijo Oskar: Od Tbilisija do vznožja Kavkaza

Radijski utrip | 23.09.2025, 12:44 Jure Sešek

Popotniški ponedeljek smo začeli v Tbilisiju, mestu, ki je kljub svojemu živahnemu utripu še vedno prežeto s tradicijo. Iz modernega vrveža, ki je polno lepih odtisov minulega, smo se odpravili v zgodovino, v antično jamsko mesto Uplitsihe, kjer kamnite dvorane in poti še vedno pripovedujejo zgodbe tisočletij. Hodili smo med votlinami in si skušali predstavljati življenje nekoč, na površju peščenjaka in v toplini sonca, ki je obsijalo te nenavadne ostanke tisočletij pred Kristusom. Kopališča, bivališča in svetišča. Celo vinsko prešo je moč prepoznati. Zgodbe, ki nam jih je zaupala vodnica Renata, so nas preselile v čase argonavtov in nas z Jazonom povezale z domačimi kraji.

Iz preteklosti smo nato odšli v bližnje mesto Gori, kjer je zgodovina znova dobila drugačen obraz, tamkaj se je namreč rodil Stalin. Njegov muzej je skoraj kot časovni stroj v obdobje, ki je pustilo globoke sledi v Evropi in svetu. Pa vendar stalna razstava ne govori o grozi, ki jo je povzročil celo svojim soljudem, je bolj "muzej o muzeju" v času Sovjetske zveze. Propaganda, ki prikazuje njegovo življenje, obdelane fotografije junaka, ki rešuje delavski razred in s krepkim a mehkim objemom tilaži otroke. Rešitelj! Še dobro, da je resnica prišla na dan, sicer bi človek lahko celo verjel, da je šlo za heroja. Pa smo spet tam: pri podobnostih z našo deželo in našimi "heroji".

Popolnoma drugačno, resnično toplino smo doživeli kar na ulici: ko smo okušali kruh, pečen v majhnih pekarnah, kjer tesyo s spretnimi gibi lepijo na vroče stene peči. Hrustljava skorja in mehka sredica sta v trenutku pregnali utrujenost. Tudi kulinarična doživetja so nekaj, kar odlikuje to našo pot z Agencijo Oskar.

Poseben del dneva je bila sveta maša v katoliški cerkvi v Gori. Čeprav majhna in ogrožena v večinsko pravoslavnem mestu, ponuja zavetje popotniku, ki želi biti romar. Poljski duhovnik je tu misijonar. Pravi misijonar, ki skupaj s peščico vernikov priča, da vera lahko preživi tudi tam, kjer jo skušajo zatreti, da se seme trudi pognati kal celo v navidez nerodovitni zemlji.

Pot smo nadaljevali po znameniti vojaški transkavkaški cesti. Ovinkasta pot nas je vodila vedno višje, proti prelazu na 2.400 metrih nad morjem. Pokrajina je postajala vedno bolj mogočna: gorske stene, pašniki, črede ovac in pastirji, ki kot iz pravljice ohranjajo ritem stoletij. Na vsakem ovinku se je odpiral nov pogled, kot bi se Gruzija , v res lepem vremenu, želela pokazati v vsej svoji lepoti.

Dan smo sklenili v Stepantsmindi, kraju pod veličastnimi vrhovi Kavkaza. Tu bomo prenočili, obdani s tišino gora. Jutri nas čaka pohod – nov korak v odkrivanju dežele, ki nas očara na vsakem koraku.