Z Radiem Ognjišče in Agencijo Oskar: Od torkovega jutranjega pohoda do sredinih napitnic v Gruziji

Radijski utrip | 24.09.2025, 22:30 Jure Sešek

Če morda ne veste: na poti smo. Na poti, ki se počasi končuje. Armenija in Gruzija navdušujeta petinštirideset popotnikov, romarjev, ki vsem pošiljamo prav lepe pozdrave. Počasi nam zmanjkuje presežnikov za opis lepot dežel, ki ji spoznavamo z različnih zornih kotov.

V torek smo jo navsezgodaj mahnili proti visokim vrhovom Kavkaza. No, pettisočak Kazbeg je služil za čudovito mogočno kuliso. Naš cilj je bil nižje. Podali smo se na Gergeti, do samostana in cerkve Svete Trojice. Kako lepo! Čudovita zgodovina, še lepša narava in dobra hribovska družba. Kaj bi želeli še več. Sveta maša, s katero smo nadajevali dan, je postavila trdne temelje nadaljevanju odkrivanja zgodovine tukajšnje vere.

Med drugim smo obiskali srčiko gruzijske identitete Mtskheto, staro gruzijsko prestolnico in versko središče. Mnoga svetišča na naši poti so nas res nagovorila. Potrjujejo, kako pomembno je skrbeti za pomnike verske in siceršnje kulture nekega naroda.

Ob slišanih zgodbah smo si lahko predstavljali, kakšni so bili minuli časi Gruzije, kakšno pot so tukajšnji ljudje prehodili do današnjih dni. Narava na poti je čudovita, prizori so nam jemali sapo, v telefonih nam zaradi množice fotografij zmanjkuje prostora. V srcih popotnikov in romarjev pa ga je še nekaj.

Sedmi dan potovanja nas je znova pripeljal v Tbilisi, večer je prinesel izjemno kulinarično doživetje. Vse od načina postrežbe, pa do vonja in okusov. Gruzija ni le lepa na pogled, tudi okusna je. Pa še kako! Vez med popotniki se je, tudi zaradi skupne mize, že pošteno utrdila.

Četrtek smo namenili poti v vinorodno regijo Kakheti. Pred ciljem smo obiskali grob svetnice, ki je v Gruzijo prinesla krščanstvo. Sv. Nino vabi mnoge, ki se zavedajo njene vloge, ki so hvaležni, da je deželo skušala prepojiti s Kristusom. Kako lepo skrbijo za njen grob, zrasla je mogočna katedrala z neverjetno lepo oskrbovano okolico.

Pri kosilu smo okušali kapljico. Vinsko. Tudi tisto, ki zori v amforah, tisto, ki je pridelana na klasični gruzijski način. Klasičen je bil tudi postopek "uživanja".

Ko se namreč v Gruziji zbere vesela družba, besedo prevzame "tamada", mojster nazdravljanja. Veselju tlakuje pot, pivcem pa pove, v kakšen namen naj dvignejo in izpraznijo glaže. Nazdravljano Bogu, domovini, vse dobro želijo ženam, možem ali posebnim slavljencem. Končajo z mislijo na vse svetnike. Skušali smo jih posnemati. Takole je naš tamada začel okušanje žlahtne kapljice. S prvo zdravico, ki naj velja tudi vsem vam, ki na daljavo spremljate našo pot:

Z Bogom treba je začeti,

a ničesar mu ne moreš zaželeti.

Ja, le prosiš ga lahko,

da bi vse ti šlo lepo.

Najprej vsem res dobro kapljico želim.

Na začetku naj pri Gruzijcih se pomudim.

Ta zdravica je za domorodce,

kuharje in peke, "kelnarje" in godce.

Naj jih čuva dobri Bog,

le prijazni naj turisti hodijo okrog.

Sonce naj jim vedno bo poslano,

iz dneva v dan pa vse mehko postlano.

Pijmo na deželo lepo, krasno,

v prihodnosti naj vse bo jasno.

V Gruziji ne bo naj bede,

naj o lepem pišejo vse tri abecede.

Nadaljujmo slavje,

Gruzija, na zdravje!