Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Če drži, da sta na svetu le dve stvari, ki se jima ne da ubežati, namreč smrt in davki, potem je verjetno v tem trenutku na južni strani Alp celo teto s koso strah pred napovedmi aktualne oblasti o vsesplošnem povišanju davčnih bremen. Obljubam vodstva, da gre za ukrep, ki bo zagnal gospodarstvo, ni moč verjeti.
Zase lahko rečem, da sem v zadnjih letih dobil trdo kožo, kar se obtoževanj tiče. Še sploh tistih posplošenih. Recimo: „Ženske so počasne voznice!“, „Vsi moški so enaki“, »Vsi politiki so enaki!«, „Saj vsi kradejo!“ ali »Saj vsi tako delajo…« (sami lahko poljubno dopolnjujete). Jasno, da zgornje trditve ne držijo.
Uvodoma se človek ponavadi predstavi, intonira svoje besede, predstavi izhodišče, postavi temelje tistemu, o čemer bo govoril ali pisal. Prikazati se poskuša kot verodostojen, da sploh pritegne pozornost.Zato so pomenljive besede, s katerimi je zmagovalec na zadnjih državnozborskih volitvah in ljubljanski župan minulo soboto začel svoje pojasnilno pismo k poročilu protikorupcijske komisije:
V sredo so pokopali eno najprepoznavnejših političnih figur prejšnjega stoletja, prvo premierko v zgodovini Velike Britanije, Margaret Thatcher. Razvpita premierka je nedvomno ena od ikon 20 stoletja. Ne glede na to ali se nekdo strinja z njenimi političnimi pogledi ali ne, ji je potrebno priznati status državnice z veliko začetnico.
Ko sem se v komentarju “Ekipa nove mandatarke bo morala pokazati več” obregnil ob tok (neposrečenih) dogodkov, ki so se zaključili do konca marca, mi občutek navidezne izgubljenosti najvidnejših predstavnikov slovenske oblasti ni deloval pozitivno oziroma zaželeno. Situacija preprosto ni takšna, da bi dopuščala ustvarjanje občutka neresnosti, še najmanj zaželeno bi bilo, če tudi pomanjkanja znanja in vedenja o tem, kaj sploh narediti v tem času.