Vse je bila ena velika laž

| 08.05.2013, 14:30 Jože Bartolj

Uvodoma se človek ponavadi predstavi, intonira svoje besede, predstavi izhodišče, postavi temelje tistemu, o čemer bo govoril ali pisal. Prikazati se poskuša kot verodostojen, da sploh pritegne pozornost.Zato so pomenljive besede, s katerimi je zmagovalec na zadnjih državnozborskih volitvah in ljubljanski župan minulo soboto začel svoje pojasnilno pismo k poročilu protikorupcijske komisije:

»Danes, 27. aprila, praznujemo dan Osvobodilne fronte, dan vrednot, v katere verjamem in s katerimi živim.«

Naiven ali zlagan

Tovrstne izjave si razlagam na tri načine:

- Avtor je bil sam udeležen v boju, je morda z zanosom zastavil svoje življenje za domovino in po toliko letih očitno žal ni spregledal, da je bil le igračka v zverinskem sistemu,

- Živi v mitu – če se sam ni bojeval in torej ni čustveno vpleten v dogodke, je očitno le prevzel neko lepo, domoljubno zgodbo, v katero še vedno neizprosno verjame, čeprav je celo Pierazzi (alias Pirjevec) vmes že utihnil in tudi uradna zgodovina počasi dobiva drugačne obrise.

- Se zaveda, v kaj so revolucionarji v resnici verovali in je to tudi njemu sveto.

Prva možnost je v danem primeru izključena, saj je Janković premlad, da bi bil udeležen v vojni, v drugo ne verjamem, ker je gospod precej brihtne glave, ostaja torej tretja ...

Uvodni stavek njegovega pojasnilnega pisma z nadaljnjim besedilom nima nobene zveze in je popolnoma nepotreben. Razumem ga kot neposredno provokacijo in posmeh vsem državljanom – tistim, ki se z njim strinjajo, saj se jim posmehuje, ker mu še vedno verjamejo, in tistim, ki se z njim ne strinjajo, ker ve, da lahko piše, kar hoče, pa se mu ne bo zgodilo nič.

Tako župana ne morem jemati resno niti, če bi hotela. Če svoje videnje poročila protikorupcijske komisije uvede z zlaganostjo, kot je dan boja proti okupatorju, mu pač ne morem verjeti ničesar, kar piše v nadaljevanju.

Branitelji laži

Več kolumnistov ugotavlja, kako se je v zadnjem času razbohotila jugonostalgija. Pa ne gre le za to. Res je sicer, da se je težko odtrgati od ležernosti življenja v prejšnji državi (vsaj nekateri so jo res uživali) in stopiti na pot odgovornosti, a jugonostalgija ima vzroke še malo dlje: Branitelji partizanske mitologije morajo pri življenju obdržati svojo laž, sicer se jim bo porušil svet. Zato na silo oživljajo Jugoslavijo, ki je poosebljala (in še pooseblja) njihovo zlaganost. To počnejo na raznotere načine. Kup zlaganih praznikov v teh dneh jim daje odlično iztočnico, da ohranjajo mit. Vse to me spominja na priznanje Lancea Armstronga, da je jemal prepovedana poživila in vse svoje uspehe gradil na tem. Takrat je dejal: »Vse je bilo velika laž, ki sem jo ponavljal znova in znova.« Tolikokrat jo je ponavljal, da je resnično verjel vanjo.

A to še ne pomeni, da je laž postala resnica. Bila je še vedno laž, ki se je zrušila kot hišica iz kart. Ker se naši trenutni vladajoči bojijo enakega scenarija, glasno tulijo v isti rog, da slučajno kdo ne bi pozabil, v kaj mora verjeti. Za to potrebujejo razne pohode, teke, kresovanja, razprodane Stožice, rdečo barvo, pesti in podobno. Povsod jih je veliko, dajejo občutek, da popolnoma obvladajo položaj in da se jim ne more nič zgoditi.

Kratkoročno me to sicer skrbi, ker si lahko na hitro zapravimo lastno državo in se vrnemo v to, kar smo imeli. Dolgoročno pa prav nič. Zlagani komunistični imperij se namreč bo prej ali slej zrušil – kot hišica iz kart!

Več komentarjev na Casnik.si