Korupcija in mi

| 14.05.2013, 14:30 Jože Bartolj

Zase lahko rečem, da sem v zadnjih letih dobil trdo kožo, kar se obtoževanj tiče. Še sploh tistih posplošenih. Recimo: „Ženske so počasne voznice!“, „Vsi moški so enaki“, »Vsi politiki so enaki!«, „Saj vsi kradejo!“ ali »Saj vsi tako delajo…« (sami lahko poljubno dopolnjujete). Jasno, da zgornje trditve ne držijo.

Ne, morejo. Vsi moški pač nis(m)o enaki in tudi če so „vse“ ženske počasne voznice, moramo priznati, da jih nekaj testira bolide formule 1 (in te gotovo niso počasne). Da so vsi politiki enaki, so si izmislili tisti, ki so jih našli pri nečednih poslih in so hoteli zmanjšati svojo krivdo, da bi vsi kradli, pa prav tako ne verjamem.

Na ankete in podobne raziskave, barometre, lestvice priljubljenih nikoli nisem dal veliko, ker je statistika vedno le približek s svojo napako. Nekateri pravijo celo, da je statistika tretja največja laž. Kljub vsemu pa me je (zelo) negativno presenetila raziskava podjetja Ernst&Young o korupciji. V Evropi skoraj štirideset odstotkov menedžerjev pravi, da je podkupovanje pri njih običajna stvar. Najslabše se je pri tej raziskavi odrezala naša država.

»V raziskavi, ki je zajela 3500 vodilnih kadrov iz 36 držav, kar 96 odstotkov slovenskih menedžerjev meni, da je podkupovanje v Sloveniji vsakdanja stvar, v Keniji, ki je na drugem mestu neslavne lestvice, je takšnih 94 odstotkov, na tretjem mestu je Hrvaška z devetdesetimi odstotki, sledijo Nigerija, Ukrajina, Slovaška, Grčija in Srbija…«

Priznati moram, da sem občutil sram. Ne zato, ker bi bil sam vpleten v takšne rabote, ampak zato, ker se je moja država tako odrezala. Morda metodologija raziskave ni dovolj obrazložena, ker gre zgolj za anketo vodilnih kadrov, ki menijo in ne dokazujejo, da je tako. A vendar so rezultati za nas porazni. Očitno so si vprašani enotni, da je temu res tako. Očitno so prepričani, da je na tak način res najlažje priti do zastavljenega cilja.

Iz podatka o korupciji lahko izpeljemo tudi nekaj drugih, preprostih trditev, ki gredo s takim rezultatom z roko v roki.

Jasno je, da kdor sprejema ali daje podkupnino, zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev, pripomore k nezakonitemu. Se pravi k nečemu, kar družbeno ni sprejemljivo, ker odtujuje zakonitost. Če bi ga javno vprašali o korupciji, bi jo zanikal. To pomeni, da tisti, ki sprejema ali daje podkupnino tudi krade in laže.

Laž in kraja pa sta že osnovna aksioma neke družbe, ki se jih velja držati, če hočemo, da je življenje med nami urejeno, varno, svobodno in do vseh enako prijazno. 96% vodilnih kadrov zajetih v omenjeni raziskavi, ki govorijo o korupciji, nas prepričuje, da pri nas ni tako.

Prepričujejo nas, da Slovenci nismo pošteni, da delamo usluge le prijateljem, od katerih imamo koristi, da ne govorimo resnice in ne spoštujemo lastnine. Ne svoje, ne tuje. Po omenjeni raziskavi je naša država torej nevarna, kaotična, neurejena in do svojih ljudi bolj mačehovska, kot kakšna afriška država. Ni torej čudno, če take države ne jemljemo za svojo domovino, ampak zgolj za servis, ki naj služi našim načrtom za vsako ceno in brez odgovornosti.

Pri nas se govori celo o sistemski korupciji, o celemu sistemu, ki deluje na način večjih ali manjših uslug, pritiskov, groženj in izsiljevanj…

Tako visoka številka seveda pomeni, da pri korupciji ni bistvene razlike med moškimi in ženskami, med politiki in uradniki, med levimi in desnimi, med strankami... So torej res vsi isti ali le vsi govorimo o istih? Seveda brez imen. Zakaj brez imen, nam odgovarja sociolog Urban Vehovar, ki pravi da „imena obstajajo. Morate pa vedeti, da imamo opravka s kriminalom belih ovratnikov. Tovrstne zločine je zelo težko dokazati. Vsakomur, ki bi prihajal na dan z imeni, grozijo obtožbe in sodbe, da nekoga blati. Zagotavljam vam, da je znanih vsaj nekaj teh imen. Takoj pa je treba dodati, da je upanje, da bodo te osebe sankcionirane, sorazmerno neutemeljeno. Le malo dejanskih obsodb bomo dočakali.“

Če tako pravi sodelavec Protikorupcijske komisije, nimamo veliko upanja, da lahko pride do kakšnega preboja na tem področju. Kdo lahko ponudi alternativo zdajšnjemu stanju? Kje so posamezniki, ki bodo zasukali moralno podobo naše države? Ali ni več kot dvajset let samostojne države vendarle dovolj, da zrase nova, s tem neobremenjena generacija ali je bil ta čas zapravljen le za to, da se je s korupcijo okužila tudi ona?

Kako prav bi nam zdaj prišla jasna beseda nekoga, ki bi lahko povedal v kateri smeri naj gremo in kako naj se „očistimo“. Tukaj bi nam še kako prav prišla beseda Cerkve. A Cerkev ima pri nas po mariborski finančni aferi zalepljena usta. Ne da ne more povedati svojega, ampak je njena beseda, zaradi zgrešenih finančnih dejanj, izgubila težo. Po drugi strani pa se včasih zdi, da tudi ljudje pravzaprav nočemo reda in spoštovanja zakona. Spomnimo se samo na nesrečne mariborske radarje, ki so pripeljali do ljudske vstaje, namesto da bi pripeljali do bolj striktnega upoštevanja cestnih predpisov.

Slovenija seveda ni Nigerija, ni Kenija ali Ukrajina, prav tako pa ni Nemčija, Švedska ali Švica. Enkrat se bomo morali približati družbi tistih, ki jim želimo biti podobni. Verjamem, da nas kljub vsemu večina želi razčistiti z nečednostmi in da želi spoštovati pravila. Vsa. Tako tista na cesti, kot protikorupcijska. In potem bomo dejansko ugotovili, da nismo vsi ljudje enaki in da vsi tudi politiki ne morejo biti enaki...