Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Kdo sem jaz, da bi sodil? Kljub temu želim povedati. Papež Frančišek je odličen papež. Po Janezu Pavlu II, s katerim sem odrasel in ga imam za »svojega«, ter Benediktom, ki me je ganil s svojo globoko, a v temelju preprosto mislijo, sem mislil, da na podoben način ne bom mogel vzljubiti nobenega papeža več.
Se spominjate novic o mučenju živali? Nekdo je mačko »metal ob tla in hodil po njej tako dolgo, dokler ni poginila«. Nekemu psu so namešali črepinje med hrano, da je potem v velikih mukah z od znotraj razparanim črevesjem in želodcem poginil. Trije srednješolci so mačke »žive zažigali, jih streljali z zračno puško, pretepali in nanje celo lepili petarde«.
V teh dneh je težko pisati in razmišljati o čem drugem kot o beguncih. Njihova pot je z vso težo udarila med nas in nas kljub vsem pripravam, pogovorom, zapisom in video posnetkom, presenetila. Mislim, da smo večinoma že vsi spoznali, da ne gre za klasične begunce, ki bežijo iz vojnih ozemelj, čeprav so tudi taki med njimi.
Ob evangeliju za preteklo nedeljo mi je podoba gluhonemega, ki so ga privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil, odvedla k misli o gluhonemosti, ki mi je dosti bolj poznana iz vsakdanjega življenja. Je še komu znan občutek, da se raje naredi gluhega, kot da se sooči s trenutkom, ko nekaj ali nekdo potrka na njegovo vest?
Pravzaprav se mi zdi na začetek tega besedila postavljeni naslov v časih apartheida nastalega romana južnoafriškega Nobelovega nagrajenca Johna M. Coetzeeja kar dober opis za negotovost, ki jo trenutno občutimo v Sloveniji, pa tudi tako rekoč povsod po Evropi.