Jože Bartolj
Jože Bartolj je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.
Dogajanja okoli arbitražnega sporazuma so se na slovenski strani prevesila v popolno burlesko. Nerešeno vprašanje meje s Hrvaško nam tako že od osamosvojitve naprej kot Demoklejev meč visi nad nami. Odprtega vprašanja se v resnici sploh nismo lotili, vsakokratna oblast ga je odrivala na stran, kar nam nakazuje njeno nesposobnost razvozlati ta gordijski vozel.
Pravzaprav vsako poletje, v zatišju počitnic in dopustov, ko si večinoma želimo le miru in oddiha, izbruhne kaka afera. Čas kislih kumaric, kot temu času pravimo v žargonu, so včasih začinili s kako škofovsko pridigo ob 15. avgustu. Letos nam ni bilo treba čakati tako dolgo, kajti poletje nam je prineslo prvovrstno meddržavno, diplomatsko afero, povezano z arbitražnim sporazumom in prisluškovanjem.
Ko sta pred nekaj meseci občinska sveta Kamnik in Komenda sklenila poimenovati »Matično knjižnico Kamnik« v »Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik«, je bilo to neko povsem normalno, popolnoma nepolitično dejanje. Logično je, da se kulturna ustanova imenuje po velikem pesniku, rojenem v tem kraju in pobudnike ter svetnike lahko samo pohvalimo za njihovo subtilno korigiranje preteklega mačehovskega odnosa do enega od velikanov slovenske literature.
Ko se spominjamo mnogih mrtvih pobitih med in po 2. svetovni vojni, predvsem nedolžnih pobitih v medvojnih revolucionarnih akcijah in povojnih pobojih, smo kot kristjani povabljeni, da spomin na naše mrtve povežemo s smrtmi mnogih nedolžnih žrtev človeštva. Zlasti s smrtjo mnogih mučencev vse od Štefana do mučencev v zadnjem času.
Ob obletnici konca 2. svetovne vojne prebiram razne spletne članke in nanje vezane komentarje. Posebno pozornost mi pritegnejo tisti, ki se dotikajo junijskih pobojev, se sprašujejo, zakaj je do njih prišlo, se bodisi zgražajo, bodisi opravičujejo. Ali pa brez sramu povedo, da se jim povojni poboji ne zdijo v ničemer sporni, saj naj bi bili logični zaključek vojne.