Aktualnost papeževe okrožnice

| 18.11.2015, 14:25 Jože Bartolj

Papež Frančišek je s svojo nedavno okrožnico Laudato si svetovno javnost pozval k ohranjanju narave in izrazil potrebo po prerazdelitvi bogastva od premožnih k manj premožnim. Papež odkrito pove, da je okrožnica odprta za razpravo o vprašanjih, ki jih izpostavlja. Okrožnica je pomembna, ker papež nastopa s funkcije moralne avtoritete vsem kristjanom.

Njegova beseda ima vzgojno moč, je pa vprašanje, do kolikšne mere se lahko ta moč prelije v moč arbitrarnega poseganja oblasti v razvojni tok prevladujoče zahodne civilizacije, ki jo papež neformalno predstavlja. Okrožnica bo do neke mere gotovo spodbudila sentimente po socialističnih težnjah in arbitrarni samovladi državne birokracije nad ustvarjanjem in močjo razuma, ki je po družbenem nauku cerkve naše osrednje orodje za uspešno sobivanje človeka z naravo. Kolega Samuel Gregg z inštituta Acton je okrožnico poimenoval kot dobronamerno, a v smislu ekonomskih učinkov šibko in pomanjkljivo.

Vsi viri v naravi so omejeni. To je ena izmed osrednjih predpostavk svobodne ekonomske misli. Neomejenost virov in iz nje izvirajoča usmerjenost k trošenju je predpostavka socialistov in ne zagovornikov svobodnega gospodarjenja. Le pogledati je treba uničenje naravne krajine v socialističnih in komunističnih družbenih ureditvah. V socializmu narava ni ekonomska kategorija temveč pravica vseh, v svobodni in na subsidiarnosti zgrajeni družbi pa je narava v precej večji meri ekonomska kategorija, ki podlega zakonom redkosti in je z njo treba gospodarno ravnati. Papež Frančišek ni ekonomski teoretik in ne more poznati koncepta tragedije skupne lastnine in obubožanja narave, ki je rezultat nebrzdane rabe naravnih danosti zaradi odsotnosti jasno opredeljenih lastninskih razmerij do upravljanja z naravnimi danostmi. Lastninske pravice so temelj svobodne družbe in o pomenu lastninskih pravic za izvajanje družbenega nauka cerkve so pisali že mnogi papeži v svojih okrožnicah. Družbeni nauk cerkve poudarja pomen lastninskih pravic in je skladen s svobodno družbo.

Papež Frančišek je odkrit zagovornik revnih slojev prebivalstva. Opozarjanje na pojav revščine je venomer dobrodošlo in je na nek način poslanstvo papeža Frančiška, ki ga izkazuje že z izbiro imena. Vendar recept, ki ga papež ponuja za znižanje revščine v svetu, se je, ne le v njegovi rodni Argentini, pokazal kot ekonomsko zgrešen. Papež na precej odkrit način predlaga odrekanje razvitega sveta in prerazdelitev dohodka od razvitega dela civilizacije k nerazvitemu. S tem nekako zaobide načelo subsidiarnosti, ki narekuje humanitarnost do obubožanih na način zagotavljanja njihovega dostojanstva. Le-to pa je moč doseči z izobraževanjem in z učenjem samostojnega preživetja. Branje okrožnice nagovarja k zmernemu trošenju in k brzdanju potrošniškega pohlepa. Nagovarjanje k zmernosti pri trošenju pomeni nagovarjanje k varčevanju, kar je z vidika ekonomskega razvoja pozitivno in spodbudno, saj varčevanje omogoča akumulacijo kapitala in dvig stopnje nevidnega kapitala v družbi. S tem se bistveno izboljša vzdržnost gospodarskega razvoja in se od kratkoročnih tendenc po trošenju premaknemo k dolgoročnim nagnjenjem k varčevanju. Na pomenu varčevanja za gospodarski razvoj je zgrajena klasična ekonomska misel.

Papež predlaga svetovno oblast, ki bi naj izvedla ukrepe za znižanje bremen na okolje in izenačevanje dohodka med razvitimi in nerazvitimi. Ukrep je nekako v navskrižju s papeževim zavzemanjem za krepitev tehnološkega razvoja, ki mu namenja precej prostora in vanj polaga precej upanja za rešitev okoljskih vprašanj in odpravo revščine. Z napredkom se ukvarja ekonomska teorija endogene gospodarske rasti. Napredek je odvisen od mnogih dejavnikov, predvsem pa od institucionalnega okvirja zaščite lastninskih pravic, moralnih vrednot ljudi, njihovih zmožnosti ustvarjanja in od svobode, ki so je deležni pri ustvarjanju. Nerazvitost je le posledica izostanka večine izmed teh dejavnikov in te ni moč uvoziti in prenesti od razvitih k nerazvitim narodom. Prikrita past je v tem, da bi zaviranje razvoja razvitih prineslo največje stroške ravno za nerazvite. Zdravila proti nalezljivim boleznim, čistilne naprave, komunalna infrastruktura, izobraževanje, večanje zalog pitne vode, skrb za podtalnico, namakalni sistemi, učinkovita raba energije, poceni dostopnost energetskih virov, sistemi odvodnjavanja, dostopnost informacij in podobni tehnološki dosežki so plod preteklih vlaganj razvitih narodov in nerazviti so neto prejemniki teh tehnologij. Preusmerjanje ustvarjenega bogastva od premožnih k manj premožnim bi pomenilo močan arbitraren poseg v tehnološko-razvojna razmerja, ki so se med narodi vzpostavila. Močno bi zastal razvoj tako pri razvitih kot pri manj razvitih, ki bi to lahko razumeli kot svojo človekovo pravico.

Iz okrožnice veje duh po dialogu in iskanju skupnih rešitev, vendar papež spregleda, da je tak duh moč najbolj kakovostno in plemenito negovati ravno ob izostanku centralnih oblasti in arbitrarnosti posvetne avtoritete. Adam Smith je v svoji teoriji moralnih sentimentov lepo opisal naravo človekovega delovanja. Sočutje do sočloveka je vsem ljudem dano z rojstvom in sočutje med ljudmi je v precej boljši negi ob spoštovanju subsidiarnosti, ki je temeljno krščansko načelo. Ob prisili in arbitrarnosti sočutje izgine. Arbitrarna posvetna avtoriteta lahko ta človeku prirojeni dar pohabi. Stopnja uničenja naravne krajine in brezbrižnost do sočloveka danes na Kitajskem sta bolj kot s tehnološkim razvojem zahodne civilizacije in s standardom življenja na zahodu povezana z njihovo lastno kulturo in moralnimi normami, predvsem pa sta doti kitajskega socializma, ki temelji na neomejenosti moči, virov in popolnem nadzoru tudi nad naravo. Arbitrarnost moči mora biti omejena z močjo morale in z moralno avtoriteto. V hipu ko moralna avtoriteta popusti pred nadvlado arbitrarnosti, si v naslednjem hipu niti moralne avtoritete ne bo zmožna več priboriti nazaj. Kdor se prepusti arbitrarnosti bo slej ko prej ostal tudi brez moralnosti. Popuščanje pred zunanjimi vplivi interesnih skupin zagovornikov centralne moči in socialističnih teženj lahko papeža Frančiška zavede v popuščanje pri temeljnih moralnih načelih, na katerih je Cerkev utemeljena.

Več komentarjev na Casnik.si