Spomin na škofa Rožmana v Clevelandu

| 22.11.2009, 23:05 Matjaž Merljak

November je mesec spominov. Prvega je praznik vseh svetnikov, ko je godovni dan vseh zveličanih Božjih služabnikov in služabnic ter naslednji dan je pa dan spominov vseh vernih duš. To so dnevi molitev za rajne in obiskov grobov naših dragih, ki so odšli v večnost po Božje plačilo. S tem namenov so svetoviški veterani župnije svetega Vida organizirali posebno slovesnost za nedeljo, 8. novembra.

Vsefarna maša je bila darovana ob 10h in po maši je škof Edvard Pevec, ki je bil glavni mašnik ob somaševanju duhovnikov, blagoslovil kameniti spomenik z vklesanimi imeni 43 mladih fantov, ki so darovali svoja mlada življenja med drugo svetovno vojno, v Koreji in potem še v Vietnamu. Vsi so častno služili in se velikodušno žrtvovali, kakor tudi njihovi soborci, kateri so se vrnili k svojim družinam. Vsem tem bi Jezus rekel; »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje«. Blagoslovljeni spomenik bo postavljen na župnijskem vrtu pred kipom Matere Božje. Tako bo ta spomenik vidna priča in spomin na fante, ki so dali najvišje darilo za vero in svoja prepričanja.

Preteklo nedeljo, 15. novembra, je bil ponovno dan spominov in to pot smo se spomnili 50. obletnice smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Škof Rožman je pač končal svojo življensko pot, ne kot služabnik v Ljubljani ampak, kot begunec tu v Clevelandu. Prav zato je bil ta dan morda bolj slovesen. V obeh slovenski župnijah sta se brali Božji daritvi v njegov spomin ob deseti uri. Pri Mariji Vnebovzeti je maševal ob somaševanju župnik Janez Kumše. Pokrovitelji te daritve so bili člani Tabora, društva slovenskih protikomunističnih borcev.

V cerkvi svetega Vida je maševal škof Edvard Pevec ob somaševanju duhovnikov: Viktorja Cimpermana, Pavla Krajnika in župnika Jožeta Božnarja ter dveh diakonov. Združeni pevski zbori župnije so prelepo peli pri maši, ki pa jih je pač vodil naš marljivi pevovodja Janez Sršen. Škof Pevec je med nagovorom opisal škofa Rožmana kot ljubečega moža, ki je spremljal življenje resnično, ki se je rad pošalil, bil imenitni sogovornik z dobrimi navodili, bil vedno pripravljen pomagati mladim in se zavzemal za duhovno življenje sorojakov ne glede, kje se nahajajo, doma ali po svetu. Sledne je tudi sam obiskal v letih begunstva, saj je potoval v Evropo, Kanado in celo v Južno Ameriko, da je vzpodbujal Slovence naj ostanejo zvesti Božji besedi. Škof Edvard Pevec je osebno poznal škofa Rožmana, saj je kot mladi kaplan služil prav v župniji svetega Lovrenca, kjer je škof Rožman bil gost tamkajšnjega kanonika Janeza Omana. Slednji je škofa povabil v njegovo župnijo, da je škof lahko nadaljeval svojo pastirsko službo med slovenskimi begunci.

Ena anekdota, ki jo je škof Pevec povedal med nagovorom in razjasnil Rožmanovo ljubezen in razum mladine. V tistih letih ko je mladi kaplan Pevec služboval v župniji svetega Lovrenca, so imeli dnevni mašni red takole. Kanonik Oman je imel prvo mašo ob 6:30, Pevec ob 7 uri in potem škof Rožman ob pol osmih. Nekega dne je mladi kaplan zaspal in se zbudil deset minut čez sedmo uro. Prestrašen se je hitro skobrcal in tekel v zakristijo in opazil, da namesto njega že mašuje škof Rožman. Nestrpno je počakal do konca maše, da se škofu oprosti. Ko to stori, se mu škof Rožman nasmehne in pravi, da če je to edina napaka, je to lepa napaka mladega človeka, ki živi brezskrbno življenje.

Po spominski maši je potekal kratek kulturni program, v katerem je ravnateljica sobotne slovenske šole svetega Vida prebrala kratek življenjepis škofa Rožmana, zapel je moški zbor Fantje na vasi, nastopili so tudi učenci obeh slovenskih sobotnih šol in za konec so zapeli še člani pevskega zbora Korotan. Srečo Gaser je pa opisal nekaj svojih mišljenj o škofovi poti. Po končanem programu je sledila zakuska z kavo v dvorani.

Naj preberem še kratko izjavo škofa Rožmana, ki je bila natiskana na ozadju programa. »Odkrito izpričujem, da sem videl v brezboženem komunizmu, popolnoma v smislu Divini Redemptoris največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim ... To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem.. Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, moram priti samo do enega in edinega zaključka: tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil. Gregorij Rožman, škof ljubljanski, v Celovcu, dne 30. maja 1946.

Na bolj veselem polju, ker je bil praznik svetega Martina 11. novembra, so pa člani belokrajnskega društva priredili svoje vsakoletno Martinovanje v Slovenskem narodnem domu na St. Clair aveniji v soboto, 14. novembra. Dvorana je bila prilično okrašena in je prevladevalo veselo razpoloženje, saj so krstili tudi novo kapljico.

Oltarna društva v obeh župnijah so pa tudi prodajala domače krofe kot običajno. Te seveda kupci radi odkupijo in jih nesejo domov. Dobre ženice pa spet naberejo nekaj financ, ki jih potem podarijo župnikom.

V četrtek, 19. novembra, je pa gostoval tu med rojaki imenitni igralec, poet in pisatelj, Tone Kuntner. Bil je gost Clevelandskega slovenskega muzeja in arhiva.

Sinoči je mešani pevski zbor, Glasbena matica, razveselil navzoče z svojim koncertom v Slovenskem narodnem domu. Gosti večera so bili člani moškega zbora, Fantje na vasi.