Dimna zavesa ne more skriti bistva

Komentar tedna | 16.10.2009, 12:22

Pravijo, da nam daje demokracija brezštevilne možnosti za izražanje svojih pogledov, ustvarjalnosti in razvoj bogastva duha. V to smo verjeli in se nemalo ušteli, ker smo dovolili, da so jo posvojili oblasti in denarja željni posamezniki. Sedaj jo imajo in delajo z njo kot svinja z mehom. So pa zelo spretni, vsak dan znova poskrbijo za kakšno šokantno novico, o kateri se govori na dolgo in široko, ob tem pa pozablja na bistvo problema, ki krši moralna, etična in občečloveška pravila.

K sreči je RKC dežurni krivec za vse kar se je zgodilo, tako vneto kažejo s prstom nanjo, da se človek začne spraševati, a nimajo slučajno prav.? Potem pa prikličeš v spomin deset Božjih zapovedi in kaj kmalu ugotoviš, da imajo po svoje popolnoma prav, saj se tisto kar Cerkev uči bistveno razlikuje od njihovih pohlepnih in nemoralnih interesov. Mislim, da je prav deseta Božja zapoved: »ne želi svojega bližnjega blaga« tista, ki jih najbolj moti. Vse skraja bi pobrali in vse skraja imeli: tovarne in banke, hiše in polja, predvsem pa ljudi – živi kapital nam pravijo, sedaj bi si prisvajali celo tuje otroke, kar tako, kot mačko ali punčko iz cunj.

Ko je izbruhnila nova gripa, se je ves svet vrtel okrog tega, kmalu se je dobila neka novinarka, ki je sporočila, da je to del globalnega programa kako zmanjšati število prebivalcev na Zemlji. Še prej enotni v želji po čimprejšnjem cepljenju, smo postali nezaupljivi. Državna blagajna se je verjetno ob tem oddahnila, ker to bi bil zanjo ogromen strošek.

Potem se je kar naenkrat našlo dovolj denarja za cepljenje 12-letnih deklic proti HPV virusu, ker je, po trditvah dela stroke, pri teh letih že normalno, da imajo otroci spolno življenje. Pa se je dobil drugi strokovnjak, ki je povedal, da je možno, da to cepljenje povzroča kasnejšo neplodnost in marsikateri starši so se odločili, da njihove hčerke pa le ne bodo izpostavili tveganju.

Tako se dan za dnem dogaja nekaj, če slučajno ni nič šokantnega kažejo ponižane in razžaljene delavke Mure, za katere se vsi trudijo. Sama se ob teh visokih humanitarnih obiskih sprašujem, ali je kdo od teh gospodov segel v lastno denarnico in jim dal vsaj za malico.

Ko je že kazalo, da bo novinarjem zmanjkalo alarmantnih novic in bo potrebno napisati tudi kaj resničnega, pa pride gospod s hipijevskim videzom in postane veliki šef vseh verstev v Sloveniji. Kar naenkrat spet bojazen ali veselje, kaj se bo s prihodom čudnega gospoda zgodilo z nami, ki verjamemo in tistimi, ki ne. Tudi jaz sem se pustila zapeljati in prisluhnila pogovoru z njim. Govoril je umirjeno in prijazno, pravo nasprotje frajerja, ki ni obetal nič dobrega. Celo Pavlova pisma je citiral in ob tem me je nehote prešinilo, pa ja ne misli, da je že novodobni sv. Pavel. Ja, tako hitro pa to ne gre, potrebno bo še kaj več. Pustimo se presenetiti.

Zopet je gospodarstvo, brezposelni in obubožani potisnjeno na stranski tir, kajti mi, najbolj napredni narod na svetu sprejemamo nov Družinski zakonik. Potreben je bil in dolgo smo ga čakali, tega se predlagatelji in mi vsi še kako dobro zavedamo, vemo pa tudi, da ni dober kakršenkoli, kajti družina je preveč pomembna skupnost ter temelj življenja in obstoja človeštva, da bi se igrali 'vzemi ali pusti'.

Sedaj smo pa tam, kjer se z nekaterimi predlogi dejansko vračamo v mračni srednji vek, le da ima ta predznak drugačen obraz, obraz ki prezira ljubezen med moškim in žensko, obraz, ki otrokom ne privošči pravega očeta in prave matere, obraz, ki ne ceni tistega, kar je v zgodovini človeštva lepega in dragocenega in zaradi česar smo. Zato vam dragi predlagatelji Družinskega zakonika polagam na srce, v tem trenutku je potrebno veliko energije usmeriti v to, kdo in kako bomo pomagali družinam pri vzgoji otrok, kako bo družba v oporo zaposlenim materam, da se bodo lahko veselile svoje vloge žene, matere in ustvarjalne članice družbe, predvsem pa, da bomo zmogli očetom zagotoviti delo za dostojno preživetje sebe in svoje družine.

Ne vsiljujte nam predlogov o manipulaciji z otroci, igranja s tujimi otroci, postavljanja s tujimi otroci, prosim premislite dobro. Niti vam, ki se s tem igrate ne privoščim, da bi to kar predlagate doletelo vašega otroka. Navadni državljani se popolnoma zavedamo, da imate v rokah vse, da nas v tem trenutku lahko izigrate in sprejmete zakone take, kot ste si jih zamislili. K pripravi in zagovoru pripravljenega ste povabili svoje strokovnjake, demokratična javnost se je morala organizirati sama. Vendar vedite, tudi ta javnost ima strokovnjake, ima pa tudi očete in matere, ki bi bili pripravljeni za svoje otroke narediti vse, največ so pravzaprav že naredili, dali so jim življenje in le to nekaj šteje. Če je normalna družina zastarela in preživeta celica družbe, kot je bilo v zadnjih dneh večkrat slišati, sprašujem kako bomo zanamcem razložili pot, po kateri želite, da hodimo. Potrebno bo marsikaj skriti, zakopati – no za to že imamo primere dobre prakse iz polpretekle zgodovine. Ali bo potrebno uničili vse knjige in umetniška dela, ki opevajo ljubezen med možem in ženo, med otroci in starši? Če boste to naredili, bo grmada zelo velika in plamen bo dosegel tudi vas. Predlagam, da začnete pri Prešernovi Zdravljici ali Cankarjevi materi.

Da smo si na jasnem, nimam nič proti istospolno usmerjenim, taki so se pač rodili in Bog jih živi. Toda zato ker si nekaj želijo, v tem primeru otroka in ga ne morejo imeti še ni razloga, da jim zakon ponuja izpolnitev te želje. To je tako, kot nekdo, ki sanja, da bi bil operni pevec pa človek sploh nima posluha. Sprašujem: A naj država sprejme zakon, po katerem mu mora operna hiša dovoliti, da tam poje? No, lahko nosi posnetek od Pavarottija v žepu in odpira usta, toda vsi vemo, da to ni to. Pa kaj bi govorila, pošteno povedano; najbolj me boli, ker iz vseh nastopov predlagateljev in strokovnih prisklednikov veje posmeh družinam, ki jih dnevno srečujemo na vsakem koraku in nam je lepo ob pogledu nanje, čeprav vemo, da so polni skrbi, pa tudi medsebojne ljubezni.

Lahko bi s tem stavkom končala, pa bom ponovila, kar sem že povedala na začetku:. vse to kar se dogaja ni nič drugega kot dimna zavesa, za katero se skriva, prazna državna blagajna, izropane tovarne, propadle banke, opeharjeni delavci, ponižani upokojenci in brezupni mladi. Še vedno se je slovenski narod pobral, če je zmogel pregnati tujce, se bo znal upreti tudi domači gospodi in bojim se, da se bo zgodil zakon ulice, ki pa bo malo drugačen kot ga igrajo nekateri naši sindikalisti.

Pa vse dobro vam želim.