Zakaj plače bolj gor v javnem sektorju kot v gospodarstvu?
Komentarji
Dogodki in odločitve, ki jih sprejemajo vodilni v Sloveniji v zadnjih tednih, kažejo na to, da resnično živimo v prelomnem času. Vse bolj ostra postaja ekonomska in socialna kriza katere posledica so radikalni posegi v način funkcioniranja slovenskega gospodarstva in družbe nasploh.
Zadnji teden v septembru se je odvijala ogorčena bika za kolikor toliko spodobno oblikovanje proračunov za prihodnji dve leti. S kompromisom je vlada polovično zajezila usklajevanje pokojnin, s sprejetjem interventnega zakona pa je predlagala še omejitev plač za več kot 150.000 zaposlenih v javnem sektorju in še nekaterih drugih izdatkov. Tako bodo odhodki iz proračuna za prihodnje leto predvidoma znašali 10,48 milijarde evrov, prihodki pa 8,60 milijarde, kar pomeni, da bo primanjkljaj znašal kar 1,88 milijard evrov, to ps je približno 5 odstotkov bruto domačega proizvoda. Glede odhodkov iz proračuna je v glavnem znano, veliko večja neznanka pa so prilivi v proračun.
O tem pričajo razhajanja med napovedmi letošnje gospodarske rasti oziroma padca. Najbolj pesimistična je napoved vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj, ki napoveduje 7,3 odstotno nazadovanje gospodarske rasti, nekoliko manj pesimistična je napoved Banke Slovenije – 6,7 odstotka. Za najbolj ugodno napoved pa je poskrbel Mednarodni denarni sklad, ki napoveduje le 4,7 odstotno zmanjšanje bruto domačega proizvoda za letos. Ta se bo v prihodnjem letu po napovedih Mednarodnega denarnega sklada povečal še za 0,6 odstotka, kar pa je precej manj, kot je ta sklad napovedoval v maju. Svetovno gospodarstvo bo v letošnjem letu zabeležilo 1,1-odstotni padec, v letu 2010 pa se bo okrepilo za 3,1 odstotka. Tudi Urad za makroekonomske analize in razvoj napoveduje postopno stabilizacijo, vendar na zelo nizki ravni.
Pri vseh težavah s katerimi se srečujemo v Sloveniji, je še najlepša novica ta, da je Slovenija lani dokaj ugodno poslovala z Evropsko unijo, saj smo po izračunih evropske komisije leto 2008 končali s pribitkom 113,8 milijona evrov, kar dosega 0,31 odstotka bruto domačega proizvoda. Največ denarja je Slovenija prejela iz sredstev za kohezijo, kar 234,6 milijona evrov, iz kmetijske blagajne smo dobili 143 milijonov in za konkurenčnost 44,6 milijona evrov. Skupaj smo tako prejeli 456,4 milijona evrov.
Spodbuden je tudi septembrski podatek o inflaciji, zabeležili smo namreč 0,2 odsotno deflacijo, pri čemer so se storitve pocenile, blago pa se je nekoliko podražilo. Najbolj so se pocenile počitnice.
Na podlagi težav z zajezitvijo prevelike javne porabe in bistveno manjših prilivov v proračun, država sedaj kot izhod v sili posega po zamrznitvah plač v javnem sektorju, po zamrznitvah pokojnin in socialnih transferjev, po spremembah v sistemu zdravstvenega zavarovanja, po interventnih zakonih, itd. Zanimivo ob tem pa je, da se ob tako zaostrenih razmerah še naprej povečuje število državnih uradnikov, število uradov, število agencij in inštitutov.
Zgovoren je že samo podatek, ki govori o veliki razcepljenosti slovenske družbe, namreč letos so se plače v javnem sektorju povečale za 8,2 odstotka, v gospodarstvu pa za 2,8 odstotka. Drugi vidik razcepljenosti so razkrili upori oziroma stavke delavcev v Gorenju in Muri. Vodstvene strukture v slovenskih podjetjih očitno skušajo prevaliti celotno breme krize na navadne delavce, pri tem pa kot kaže, niso pričakovale njihovega upora. Po drugi strani pa so sami sebi zviševali plače, tako da se je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo povzpelo na nerazumnih 1:30. Prav tako nerazumno se je zvišalo tudi število direktorjev in vodstvenega kadra nasploh.
Zakaj tako? Vzroke za takšen razvoj dogodkov nekateri vidijo v pomanjkanju komunikacije med eno in drugo stranjo, pa naj gledamo na ravni podjetja ali družbe kot celote. Mogoče pa se še več vzrokov skriva v neustrezni regulaciji s strani države. Tudi sindikati bodo morali prevzeti svoj del odgovornosti. Večina od njih se raje kot s problemi na ravni podjetja, ukvarja z globalnimi problemi, kot sta zdravstvena in pokojninska reforma. Poznavalci zato vse bolj opozarjajo, da postaja čedalje bolj verjeten scenarij, ki govori o razkolu slovenske družbe na dva dela, na maloštevilni zgornji sloj in na zelo številen spodnji sloj.
Kakorkoli že, kriza je dejstvo in prav tako tudi naraščajoča brezposelnost. Čeprav država za reševanje problemov ponuja vrsto ukrepov, razpisov, subvencij in po novem uvaja tudi reforme na najbolj kritičnih področjih zakonodaje, pa ja tako na videz, kot tudi v resnici zmešnjava že prevelika. Upanje in skrite želje za boljšo in svetlejšo prihodnost pa vseeno ostajajo.
