Imamo srečo, da smo zapadli v čas velike gospodarske krize
Ali so poplave med božičnimi prazniki katastrofa ali normalni utrip narave, ali je ravnanje sedanje vlade in mestih oblasti prijazno okolju, ali smo z avtocestnim križem pridobili več, kot bomo izgubili, ali se znamo ustaviti in poslušati ptice, smo se spraševali v pogovoru z novinarjem, publicistom in predavateljem dr. Bernadrom Nežmahom, avtorjem knjige z naslovom Intervjuji: ekosofi.
Knjiga, razdeljena v tri poglavja (Varovanje okolja, Neznani svetovi živih bitij, Stili življenja), prinaša pogovore s sedemnajstimi posamezniki, katerih življenjska filozofija je, kljub očitnim razlikam v njihovem delovanju, tesno povezana z naravo. Odpre vrsto vprašanj, prinese še več odgovorov, vsekakor pa bralca ne pusti ravnodušnega. Avtor s sogovorniki išče odgovore na osnova vprašanje našega človeštva, naše civilizacije.
„Imamo srečo, da smo zapadli v čas velike gospodarske krize, ker je ta lahko odlična iztočnica za premislek o načinu delovanja sveta,“ meni dr. Bernard Nežmah. V pogovoru je izpostavil problem sodobnega kapitalizma, ki stremi k 10 do 20-odstotni rast proizvodnje, prodaje: „Ob tem se postavlja vprašanje, ali je pot tega liberalnega kapitalizma usodna za planet. S hiper produkcijo, z izkoriščanjem zemlje, siromašimo planet, hkrati pa se pojavlja serija bolezni, ki so povezane z onesnaženim okoljem.“
Dr. Nežmah opozoril na sedanje stanje po slovenskih mestih, ki so tako kot mnoga druga evropska, presvetljena in imajo onesnažen zrak. Tudi Ljubljani imamo letos že več kot sto dni preseženo količino trdih delcev v zraku, a ni bilo nobenih, alarmov niti strategije, kako bi problem rešili. „Ne gre za enostavno igrico,“ opozarja dr. Nežmah: „gre za resen problem, ker te delce vdihujemo, pojavlja se veliko obolelih za astmo, alergijami. Stranski produkt našega modernega bivanja so bolezni, deformacije človeških teles.“
Avtor je bil kritičen do odločitve vlade, ki namerava zgraditi novo termoelektrarno v Šoštanju, saj gre za najbolj primitivni vir proizvajanja energije, ki ima za sabo huda opustošenja okolja. „Zelo usoden je tudi avtocestni križ, ki je znamenje napredka, hkrati pa prinaša porast trdih delcev in slabega zraka, ki slabo vplivata na človeka, zaradi svinca in ostalih težkih kovin pa se je začelo tudi propadanje gozdov,“ opozarja dr. Nežmah.
In od kod skovanka ekosofi?
Dr. Bernard Nežmah v knjigi razlaga: „V sodobnosti je postalo modno bili okoljsko ozaveščen, naj se to kaže kot ugašanje luči po stanovanju, ločevanje odpadkov ali pa nakup varčnih aparatov. Toda ekološki entuziazem se s tem izčrpa. Večina živi naprej tako, kot je doslej, le da v svoj svet vključi nekaj ekološko pozitivnih navad. Norveški filozof Arne Naess (1912-2009), ki je bi predstojnik katedre za filozofijo na univerzi v Oslu, se je leta 1969 odločil, da zapusti svojo profesorsko sinekuro in se posveti pomislekom o tem, kaj sploh je ekologija. Namesto v plehkosti, v katere je padel pojem ekologija, je skoval dva koncepta: „deep eclology“ in „ecosophia“. Oba postavljata odnos do narave in bivanja za izhodišče, ki pomeni temeljit preobrat modernega človeka, ki se ravna po logiki dobička, akumuliranja materialnih dobrin in s pogledom na naravo kot surovino za prosperiteto gospodarstva. A preobrat ni v smeri utopičnega komunizma niti ne v bojevitem antipotrošništvu, temveč v ekosofiji kot modrosti bivanja na Zemlji.“
