Veselimo se rojstva božjega
V času zimskega kresa človeka od pradavnine spremlja boj med svetlobo in temo, mrazom in toploto, zlimi zimskimi demoni in dobrimi pomladnimi duhovi. S stoterimi prazniki in obredji že dolga tisočletja poskuša odgnati temo in mraz in si prizadeva priklicati svetlobo in toploto. V tem duhu in duhu decembrskih svetnikov ter šeg in navad, ki ljudi povezujejo v veselju, razigranosti, pa tudi miru, smo s pesmimi in vižami prepletali zadnjo oddajo iztekajočega se leta iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te.
Praznično oddajo smo začeli s sveto Barbaro, prvo adventno svetnico, ki nas povede v mesec december.
Nadaljevali smo z najbolj priljubljenim svetnikom zimskega meseca, s svetim Miklavžem. S posebnim pričakovanjem ga sprejemajo otroci, saj je sveti Miklavž tisti, ki otroke obdaruje, jih za pridnost nagrajuje, za nemarnost pa prepusti kaznim spremljevalcev - parklejnov.
V ljudskem pesemskem izročilu so se ohranile tudi pesmi, ki opevajo sveto Lucijo, zavetnico vida, ki goduje 13. decembra. Skoraj vse podobe jo kažejo s pladnjem in parom oči na njem. Legenda pravi, da si je staknila oči, da bi se izognila nadležnemu snubcu. Toda angel ji je prinesel druge. Sveta Lucija je bila med našim ljudstvom zelo priljubljena. O tem priča veliko število Lucijih župnijskih cerkva in še več podružnic. Najbolj znana je cerkev na Skaručni pri Moravčah, sezidana v 17. stoletju, v zahvalo za čudežna ozdravljenja.
Prvi zimski dnevi so naznanjali med drugim tudi praznik kolin. Ko še ni bilo zamrzovalnih skrinj, je bilo treba meso použiti, kolikor ga niso dali v slanico in posušili. Ta veseli dogodek zimskega časa, ki je bil nekdaj na podeželju največji domači praznik v poznem jesenskem in zimskem času, je bil povezan s pogostitvijo, obdaritvijo sosedov in sorodnikov ter petjem in plesom.
V zimskem času, ko je bilo na voljo več časa za družabnosti, je vse do pusta potekalo svatovanje. Del bogatega svatovskega obredja je na Slovenskem tudi obisk nepovabljenih fantov, ponekod jim pravijo oglarji, drugod kobilčarji, ki pridejo zapet pod okno za slovo ženinu in nevesti.
Sestavni del svatovanja pa so bili godci. Godec je »naredil« pravo svatbo, skrbel za razpoloženje in vodil ljudsko obredje na domu, kjer se je po zaobljubi v cerkvi, praznovalo.
Tako kot svatovanje je bilo tudi koledovanje, vesel in družaben dogodek, ponekod tudi v družbi godcev.
S pesmimi smo nato sprehodili v božični čas - praznik tišine, družinskega življenja, veselje ob rojstvu otroka, prihod nečesa novega, svetlega, toplega, ponotranjenega in razmišljujočega.
Božičnim napevom je sledila kolednica za svetega Štefana, zavetnika živine, posebno konj. Na ta dan ponekod blagoslavljajo konje, zdaj tudi avtomobile. Najstarejši znan opis blagoslova konj na Slovenskem je zapisal Janez Vajkard Valvasor, leta 1689. V njem poroča o imenitni slovesnosti blagoslovitve konj v Nevljah pri Kamniku. Obredne prvine so bile razne oblike ježe okoli cerkve, pokopališča ali po polju; blagoslov in darovanje – ofer. Konje so ponekod nadomestili leseni, kovinski ali iz voska izdelani konjički, ki so jih prodajali pred cerkvijo, verniki pa so jih med mašo darovali na oltar.
Pesem o šentjanževcu, blagoslovljenem vinu, je med ljudskimi pevci zelo priljubljena. 27. decembra goduje sveti Janez Evangelist, priljubljen vinski svetnik. Na njegov god so v cerkev nosili vino. Ta obred ima korenine v legendi, po kateri je Grk Aristomed Janezu ponudil čašo zastrupljenega vina in mu rekel, da bo prejel krščansko vero, če spije vino in ostane živ. Sveti Janez Evangelist je vino blagoslovil, spil in preživel. Legenda tudi dodaja, da se je tedaj iz čaše izvila kača, zato ga različne upodobitve prikazujejo s čašo ali pa s kačo v roki. Zato so ljudje verovali, da če bodo pili vino, ki je blagoslovljeno na god svetega Janeza Evangelista, bodo pili zdravo in neškodljivo vino. Na Slovenskem so tam, kjer niso mogli pridelati vina, k blagoslovu nosil jabolčnik.
Oddajo pa smo sklenili s tepežnicami in novoletno kolednico s Koroške. Na tepežni dan, 28. decembra, so otroci že zelo zgodaj vstali. Vzeli so leskove šibe in z njimi natepli – tepežkali, mamo in očeta. Nato so se odpravili po vasi od hiše do hiše. Če katera hiša otrokom ne bi odprla vrat, bi jih v prihodnjem letu doletela nesreča. Odrasli so se za obisk oddolžili, se rešili z darovanjem peciva ali obrednega kruha, suhega sadja, orehov ali denarja. Otroci so odrasle tepli zato, da bi bili vse leto srečni, živino, da bi bila zdrava, dekleta, da bi dobila ženina in drevje, da bi bogato obrodilo. Šega izvira še iz časov, ko so verjeli, da čarodejni dotik s svežo zeleno vejo prinese pomladitev in življenjsko moč. V krščanskem koledarju pa je tepežkanje spomin na Herodov pomor dečkov v Betlehemu.
