Nadškof Turnšek: Poslanstvo politikov je skupno dobro

Cerkev na Slovenskem | 26.12.2009, 10:35

»Samo kdor zmore preseči ozke osebne interese in vključiti v svoje delovanje organsko dobro drugega, lahko gradi resnični napredek,« je pri dopoldanski sveti maši od dnevu samostojnosti in enotnosti v murskosoboški stolnici dejal nadškof koadjutor Marjan Turnšek. Prepričan je, da bi morali lastniki kapitala in menedžerji v delavcu videti svojega resničnega partnerja in delati za njegovo celostno dobro, in seveda tudi obratno. »Poslanstvo politikov pa je tako skupno dobro. Potrebovali bi kar nekaj ljudi s herojskimi krepostmi, da bi na tem področju naredili preboj,« je prepričan nadškof Turnšek.

Nagovor nadškofa Marjana Turnška v nadaljevanju objavljamo v celoti.

»Dragi škof Peter in duhovniki, spoštovani poslanci, župani, občinski svetniki, predstavniki policije ter nosilci drugih javnih služb na lokalni ali državni ravni, drage redovnice, dragi bratje in sestre: naj vam še enkrat kot kristjanom voščim ob praznovanju božiča polnost Božje-človeške bližine, ki ob sv. Štefanu sicer zareže do obisti, in vam kot državljanom čestitam ob državnem prazniku samostojnosti in enotnosti!

Danes želimo v evharistično slavje na praznik sv. Štefana vključiti krščansko državljansko pravico in dolžnost: zahvaljevati se za lastno državo, ki smo jo po mnogih stoletjih uspešno vzpostavili, in prositi za državljane ter voditelje, da bi zmogli skupaj modro iskati poti naprej, še posebej v trenutnih od različnih kriz močno oteženih razmerah. Oboje je potrebno, a danes ima gotovo prednost zahvala Stvarniku, v katerem je zasidrana vsa zgodovina, in hvaležnost vsem, ki so z njim, zavestno ali ne, tvorno sodelovali pri nastajanju naše samostojnosti, ki se je rodila iz do sedaj enkratne enotnosti. Kakorkoli smo preživeli iztekajoče se leto, je pred vsem drugim prav, da smo za našo državno skupnost najprej hvaležni!

Praznično berilo o smrti diakona Štefana in evangelij se zlijeta v enotno sporočilo od Boga razodete temeljne zakonitosti zgodovine, ki se ji nihče in nikoli ne more izogniti, in se glasi: hudo ali zlo je zmagano le, če ga nosi nekdo, ki ga ne povzroča; in s tem, ko ga ne vrača, ga premaga. Prav v tem je sv. Štefan tudi podoba kristjana oblikovanega po Kristusu, ki je na ta način že dokončno premagal zlo. A zgodovinsko ostaja izkušnja, da ima zlo zelo močno sposobnost, da iz tistega, ki ga zadene, izvabi v njem »speče« zlo ter tako nadaljuje verižno reakcijo zla. Le-ta se zaustavi res šele pri tistem, ki je dovolj močan, da hudega ne vrača s hudim. Savel, ki je stal ob kamenjanju kot uradna priča in je zlo odobraval, je takrat, ne da bi se zavedal, prejemal prvo lekcijo teologije o modrosti križa, ki jo je kasneje s takšno močjo oznanjal, da je na koncu lahko rekel še samo, da noče vedeti nič drugega več kot samo Kristusa in to križanega (prim. 1 Kor 1,18.22). Ob Štefanu se potrdi, kar se je uresničilo na Kristusu, da je samo križ pravi »ključ« za odpiranje vrat v skrivnost Boga in njegove ljubezni, pa tudi v skrivnost človeka in sveta. Ob branju berila smo v duhu zrli odločilni trenutek, ko je sv. Štefan pred smrtjo molil: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60); takrat je v sebi razrešil uganko zgodovine: dobro zmaga s porazom, zlo pa izgubi z zmago!

Danes, ko se zaziramo v resničnost naše državnosti in smo nanjo upravičeno ponosni, ljubimo svojo državo v vsej njeni resnici. Resnica o nas je, da je svetovna in naša zgodovina po eni strani uresničenje Jezusove napovedi učencem: »Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina« (Mt 10,17–22); po drugi strani pa je v njej gotovo še več uresničenih prošenj trpečih, ponižanih in ubitih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Sicer ne bi bili svobodni, sicer ne bi bili samostojni in je vprašanje, če bi življenje in ljudje na svetu sploh še obstajali.

Da je tudi sedanja globalna kriza, ki na pragu evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti nakazuje še poglobitev, posledica prvega dela resnice o nas, ni treba posebej dokazovati. Zlo v obliki dobičkaželjnosti je v gospodarstvu, zasnovanem zgolj na večanju dobička, družno s politiko sprožilo verižno reakcijo zla. Rešitev se svetlika v drugem delu resnice o nas. Kristjani smo se dolžni po svoji krstni poklicanosti aktivno vključiti v reševanje. Papež Benedikt XVI. je z okrožnico Ljubezen v resnici posvetil v magičnost praznega zaupanja v absolutizacijo tehničnega napredka, ko je poudaril, da je avtentičen razvoj le celovit, integralni razvoj osebe, človeka, ki vključuje vse tri njegove razsežnosti: telesno, duševno in duhovno (prim. t. 9). Pristni razvoj upošteva presežno naravo človeka. V tem smislu je vsaka država, tudi naša, samo orodje za doseganje takšnega celostnega razvoja osebe, ki predpostavlja odgovorno svobodo osebe in naroda. Evropa je že bila, čeprav v drugačnih razmerah, v podobni krizi vrednot v sredini srednjega veka. Praktično je pot iz nje pokazal sv. Benedikt s svojim načelom »ora et labora« (moli in delaj). V tem geslu je skrit element presežnosti. Presežnosti v smeri Absolutnega – Boga in presežnosti v smeri sočloveka. Samo kdor zmore preseči ozke osebne interese in vključiti v svoje delovanje organsko dobro drugega, lahko gradi resnični napredek. Konkretno to pomeni, da lastniki kapitala in menedžerji vidijo v delavcu svojega resničnega partnerja in delujejo za njegovo celostno dobro, in seveda tudi obratno. Poslanstvo politikov pa je tako skupno dobro. Potrebovali bi kar nekaj ljudi s herojskimi krepostmi, da bi na tem področju naredili preboj. Izmolimo jih! Morda je tudi kdo med vami, dragi bratje in sestre! Zato je realno, ne hipotetično, vprašanje: ali bomo znali in hoteli sredstva, ki so še na razpolago za reševanje krize (tudi v Pomurju), ki potiska mnoge naše ljudi v revščino, uporabiti in plemenititi na tak način? A trajen in resničen izhod je le v tej smeri. Kristjani smo v Štefanovem duhu poklicani za to zastaviti svoj ugled, svoje imetje, tudi svojo kariero in, ko je primerno, povzdigniti svoj glas. Eno je povsem jasno, če ne bomo vzpostavili globalizacije solidarnosti, nas bodo ostale oblike globalizacije uničevale še naprej.

Rad bi izpostavil tudi aktualnost papeževega poziva, »da je treba poživiti delavska združenja v obrambo lastnih /delavskih/ pravic«, da se dosežejo »nove sinergije na mednarodni in krajevni ravni«; in še njegovega poziva oblastnikom: »Rad bi spomnil vse, zlasti predstavnike vlad, ki si prizadevajo za novo gospodarsko in družbeno ureditev sveta, da je poglavitni kapital, ki ga je treba zavarovati in mu povečati vrednost, človek, oseba v svoji celovitosti: 'Človek je namreč začetnik, središče in cilj vsega gospodarsko-socialnega življenja'« (Ljubezen v resnici, t. 25).

Štefanova drža nam, ki smo Katoliška Cerkev na Slovenskem, nakazuje smer in mesto. Štefan se ni spozabil in stopil v logiko ločevanja na »naše« in »vaše«, na »prijatelje« in »sovražnike«. V sposobnosti presežne molitve je prestopil politično in vsakršno razdeljenost na strani in postal eno s tistimi, ki so vanj metali kamenje in odobravali to početje, ne da bi zatajil presežno vizijo svoje vere. Katoliška Cerkev ne more in ne sme biti na tej ali na oni strani, ampak kot skrivnostno Kristusovo telo prinašati odrešenje na vse strani z oznanilom o Vstalem. A povsod v službi ljubezni v resnici, saj osvobaja le Resnica. Kot je bila Cerkev med vojno in po njej na vseh straneh, tako tudi v teh dneh, ko oznanja krščansko razodeto resnico o družini, ki je sestavljena iz očeta, matere in otrok, ni proti nikomur, ki ima drugačno prepričanje; le pričuje za to, kar izhaja iz njene vere, sloneče na poročilu o Jezusovem življenju in vstajenju ter je bila potrjena z življenjem tolikih svetnikov. Ta resnica bo ostala za kristjane razodeta resnica, tudi če bo zakonodaja drugačna. In iz te resnice želimo živeli, ne da bi povzročali drugim zlo.

Vzporednic z likom sv. Štefana in potrebnimi držami kristjana sredi slovenskih in svetovnih razmer je še veliko. Iščimo in uresničujmo jih sredi vsak svojega poslanstva! Smer poznamo: celosten razvoj vsakega človeka kot telesnega, duševnega in duhovnega bitja. Za dosego tega pa je treba več storiti za uveljavitev pristnih človeških vrednot in za primat moralnosti v osebnih in družbenih odločitvah. Moč, ki jo v močnem nasprotnem toku potrošništva, liberalizma in relativizma še kako potrebujemo, pa je za kristjane na dosego roke: v sveti evharistiji, v skrivnostni Božje-človeški prisotnosti našega Odrešenika. Samo v tej moči bomo sposobni zaustaviti verižno reakcijo zla. Storimo vse, kar je v naši moči, da bomo kot kristjani dali nam lastni delež k pristnemu in pravilnemu razvoju naše države v letu priprave na slovenski evharistični kongres, ki nam ga Gospod pošilja.«