Nadškof Alojzij Cvikl | (foto: Katja Kodba / STA)
Nadškof Cvikl prostovoljcem Karitas: Ko služimo bližnjemu, v njem ljubimo Boga
Novice Alen Salihović
V župniji sv. Barbare v Halozah – Cirkulane je v petek potekalo 14. tradicionalno romanje sodelavcev in prostovoljcev Karitas mariborske nadškofije. Osrednji del srečanja je bila sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Letošnje romanje je potekalo pod geslom »Ko služimo bližnjemu, v njem ljubimo Boga«.
Ljubezni do Boga in bližnjega ni mogoče ločiti
Nadškof Cvikl je v nagovoru izhajal iz evangeljske zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega. Poudaril je, da je človekovo življenje Božji dar, odgovor nanj pa je ljubezen, ki se ne ustavi samo pri odnosu do Boga, ampak se mora pokazati tudi v odnosu do sočloveka.
»Ljubezen je ena sama in je ni mogoče deliti. Kdor resnično ljubi Boga, bo ljubil tudi bližnjega,« je poudaril. Po njegovih besedah resnična ljubezen ne išče lastne koristi in ne pričakuje povračila, ampak se daruje drugemu.
Ob tem je spomnil, da kristjan lahko ljubi zato, ker je bil najprej sam ljubljen. Jezusova ljubezen je zato merilo ljubezni, ki ostaja zvesta in brezpogojna.
Ena največjih stisk današnjega človeka je osamljenost
Mariborski nadškof je posebej opozoril na osamljenost in občutek, da človek za nikogar ni pomemben. Prav zavedanje, da smo ljubljeni, lahko človeku povrne upanje in moč.
»Človek, ki se zaveda, da je ljubljen, je sposoben velikih stvari, pravih junaštev,« je dejal nadškof Cvikl. Kot primer je navedel pripoved svete Matere Terezije o zapuščenem starejšem človeku, ki je znova dobil voljo do življenja, ko je spoznal, da nekomu nekaj pomeni.
Po nadškofovih besedah je vsak človek dar drugemu, vsi skupaj pa smo člani ene človeške družine. Prav darujoča ljubezen človeka odpira za drugega in postaja »ogenj dobrote«.
Karitas eden od treh stebrov Cerkve
Posebno zahvalo je nadškof namenil sodelavcem in prostovoljcem Karitas. Poudaril je, da je Karitas oziroma služenje ljudem v stiski poleg oznanjevanja Božje besede in bogoslužja eden od treh temeljnih stebrov poslanstva Cerkve.
Kot zgled je postavil usmiljenega Samarijana, ki se je ustavil ob ranjenem človeku, čeprav ga ni poznal, in mu namenil svoj čas, skrb in sredstva.
Ko pomagamo človeku v stiski, še posebej nekomu, ki nam pomoči ne more povrniti, po Cviklovih besedah postajamo orodje Božje ljubezni. Prostovoljcem je dejal, da s svojim služenjem branijo človekovo dostojanstvo in skrbijo za najbolj ranljive ter pogosto spregledane ljudi.
Z dejanji ljudem prinašajo upanje
Delo Karitas zato ni samo materialna pomoč. Pomembni so tudi poslušanje človeka, beseda spodbude, bližina in pripravljenost ostati ob njem v težkih trenutkih.
Prav prek takšnih dejanj lahko ljudje po besedah nadškofa začutijo tudi Božjo bližino. Ljubezen lahko namreč še tako težko in na videz brezizhodno življenjsko situacijo spremeni v znamenje upanja.
Tradicionalno romanje sodelavcev in prostovoljcev mariborske Karitas je namenjeno prav molitvi, zahvali, medsebojnemu povezovanju in nabiranju novih moči za nadaljnje služenje ljudem v stiski.
