Glas življenja

Oddaje 18. 08. 2026, 21:10 Marjana Debevec

S tem pomenljivim naslovom je Zavod ŽIV!M letos izvedel že peti koncert, ki je pričal o lepoti in dragocenosti vsakega človeškega življenja. Prve tri koncerte smo lahko spremljali v živo, zadnja dva pa sta na ogled po spletu. Poleg navdihujoče glasbe smo lahko prisluhnili ganljivim zgodbam o življenju, ki vedno najde svojo pot do srca. Odlomke iz koncerta smo objavili v oddaji Srečanja.

Oče alkoholik, mama živčna razvalina

Cvetka Kalan, ki prihaja iz številčne družine, je bila že od spočetja nezaželena, vendar je bila mama previsoko noseča, da bi lahko opravila splav. Oče je bil alkoholik, mama živčna razvalina. V takšnem ozračju nasilja in strahu je odraščala.

»Že zelo zgodaj sta se v nas naselila strah in jeza. Zagrenjenost se nam je zažrla v meso in smo bili nesamozavestni.«

Pri 15. letih jo je posilil bratov sošolec, v srednji šoli pa je zanosila s fantom, ki si otroka ni želel. Tudi domači so jo silili v splav. »Mama je rekla: 'Jaz sem imela veliko splavov, pa sem še zmeraj živa. Veš, to še ni otrok, to je kepa krvi in ne živi.' Jaz sem ubogala in šla z njo v porodnišnico,« je pripovedovala Cvetka.

Ko se je zbudila iz narkoze se je zavedala, da bo to dejanje na njej pustilo hude posledice. Pogosto je sanjala punčko. S fantom sta se razšla, kasneje se je poročila, vendar pravi, da se je po splavu zanjo začel pekel na zemlji.

Vedno bolj je padala v depresijo, zatekala se je v alkohol, dogajale so se ji slabe stvari. Zdaj se zaveda, da je v sebi ubila ljubezen in Božje življenje.

»Po 40 letih sem odprla svoje ranjeno in razpoložljivo srce za Jezusa. Pot me je pripeljala na duhovne vaje Rahelin vinograd. Tam sem sprejela svoje otroke, krstili smo jih in sem jih izročila v Božje naročje.« Tam je našla mir srca in zdaj mnogim mladim pričuje o lepoti čistosti in življenja z Bogom.

Šibki spreminjajo svet na bolje

Zakonca Marina in Edo Dolinar sta pričevala o tem, kako sta sprejela petega otroka z Downovim sindromom. Že ko je bila mama noseča z Edom, je zdravnica predlagala splav. Oče pa se je odločno zavzel za njegovo življenje.

Marina je po drugi strani odraščala v blagostanju, po drugi strani pa je čutila v sebi praznino. Njena mama je imela več splavov in danes pravi, da je čudež, da je ona preživela. Močno je pogrešala očetovski objem, ki ga je našla v gibanju Vera in luč, kjer je lahko priznala in sprejela tudi svoje šibkosti.

Tam je spoznala tudi Eda, preko katerega je odkrivala tudi Boga. Po poroki so počasi začeli prihajati otroci in šesti otrok je bil drugačen.

»Ko se je rodil, so ga dali Marini na prsi. Videl sem, da je dawnovček, skoraj bi me kap, začutil sem neko tesnobo, a sem hitro prišel k sebi. Potem je pa šlo lahko. V bistvu sva si želela enega takega otroka in dobila sva ga,« je pripovedoval Edo.

»Lahko sva tudi priče, da Bog uresniči tiste naše želje, za katere misli, da so prav za nas. Leonček je čudežno darilo. Ko je Edo jemal sapo v porodnišnici, sem jaz čutila, da me je Bog objel s plaščem svoje očetovske ljubezni,« se spominja Marina.

Tudi danes se srečujejo z lepimi, pa tudi prestrašenimi pogledi. »Ampak to je v redu, ker vsak nosi svojo zgodbo, vsak nosi svoje občutke, življenje z leončki je močno pričevanje, da tisti, ki so šibki so močni; tisti, ki so majhni, so veliki in lahko spreminjajo svet na boljše.«

Svet se ji je postavil na glavo

Milka Nzobandora se spominja, da je bila pri rosnih 20. letih vedoželjno, živahno dekle. Brez predsodkov je gledala v svet z optimizmom in z velikimi pričakovanji. Nekega dne je spoznala Celestina, s katerim se je prijateljstvo razvilo v ljubezen.

»Nekaj časa je bilo vse v redu, nato pa sem začela razmišljati in prišla do zaključka, da to poznanstvo ne bo najbolje, kajti ta prijatelj je bil zelo lep mladi temnopolti Afričan. In v tistih časih, mogoče tudi danes, je bilo to nekaj nenavadnega.«

Zato je sklenila končati njuno prijateljstvo. Vendar pa sta se njuni poti znova križali in nadaljevala sta odnos vse dokler se je zgodilo nekaj, kar ni pričakovala ali načrtovala: zanosila je.

»Bila sem res razočarana nad sabo. Dejstvo, da sem bila študentka, da sem bila odvisna od mnogih ljudi, da sem ostala v tem položaju, ki je bil zame takrat nemogoč, je bilo zame prava katastrofa. Oblaki so se spustili nad mano in svet se je postavil na glavo. Nisem vedela ne kam, ne kako naj se obrnem, kaj naj naredim; komu naj povem, k komu naj se zatečem.

Vedela pa sem od prvega trenutka, da to življenje, ki se je v meni začelo, se bo tudi končalo: pri meni se bo rodilo, bo prišlo na svet, ne glede na karkoli. Vedela sem, da bo težko, spraševala sem se, kako bodo to sprejeli moji domači, prijatelji, znanci in končno Celestin.«

Na kocki je bil njen študij, štipendija, ki jo je dobivala, dom, v katerem je stanovala.

»Sorodniki, ki so mi bili, so mi postali oddaljeni. Prepričevali so me, naj naredim splav, naj končam to življenje, ki se je začelo. Grozili so mi in me strašili s tem, da bo moj oče umrl, ko bo zvedel to novico. Zvedel jo je v določenem dnevu in ni umrl, samo spodil me je od doma.

Ostala sem sama, brez doma, brez tega, da bi vedela kam. Ampak imela sem močno vero, vero v življenje, vero v Boga, vero v dober jutrišnji dan.«

Vendar pa ji kljub temu ni kazalo dobro. »V vsej tej agoniji so mi priskočili na pomoč moji prijatelji. Ko sem ostala brez doma v študentskem naselju, so mi poiskali sobico, v kateri sem potem stanovala do poroke s Celestinom. Kljub temu, da sem bila že noseča, da je v meni raslo življenje, ki sem se ga veselila, sem se tudi bala.«

Vredno je

Minilo je kar nekaj časa, preden je dobila službo, kajti študij je morala opustiti. Tudi Celestin je študiral in da bi imeli dohodke, je morala biti Milka tista, ki jih je priskrbela.

Po določenem času so prišli dokumenti od Celestina, ki jih je zelo dolgo čakal, in sta se lahko poročila. Tudi takrat so jima priskočili na pomoč prijatelji, ki so jima priskrbeli malo majhno, zasilno stanovanje.

»Ampak midva sva bila tam srečna, ker sva bila skupaj in sva znova skupaj zaživela v pričakovanju tega otroka, zaradi katerega se je toliko stvari spremenilo. Toliko preizkušenj smo preživeli in doživeli in jih rešili in tako sva dočakala tisti dan, ko se je Marko rodil. Bil je prelep, najlepši otrok.«

Njuna družina je potem rasla, rodila sta se še dva otroka, eden pa je šel že med nosečnostjo med angele. »Po vsem, kar sem preživela, bi šla še enkrat skozi tako preizkušnjo, če bi bilo potrebno, da bi zavarovala življenje, saj je to edino, kar je pomembno.

Mislim, da nikoli ne bi mogla storiti nečesa, kar bi bilo proti meni in proti Božji volji. Tako mislim tudi danes in želim, da bi vsi mladi, vsa dekleta, ki so v podobnih preizkušnjah, našla rešitev s takimi ali drugačnimi pomočniki in prijatelji, kajti vredno je.«

Sin ji zdaj prepeva

Posebej ganljivo pa je bilo, ko se je Milki nato na odru pridružil Celestin in jo toplo objel, sin Marko pa je zapel pesem: Hvala, mama.

Koncert Glas življenja so glasbeno obogatili Neža in Damjan Pančur, Aleksander Mežek, pihalni sektstet, Marko Nzobandora in p. Toni Brinjovc, ki je zapel kar v baziliki ptujskogorske Matere Božje. Vsaka glasbena točka je segla v srce in ga odpirala za lepoto življenja.