Bo zdaj država skrbela za Tita?

Komentar tedna 18. 08. 2026, 12:17 Jože Bartolj

Morda se še spomnite polemike iz konca leta 2024, ko je med pripravami na uradno odprtje Evropske prestolnice kulture, ki sta jo gostili sosednji Gorici v letu 2025, v javnost prišla novica, da je Benito Mussolini, voditelj fašističnega režima, še vedno častni občan Gorice. Hitro so sledile pobude za odvzem tega naziva, a goriški mestni svet odločitve ni sprejel. Nato so se zgodili protesti pod geslom “Mussolini ni moj meščan”, ko so sodelujoči poudarjali, da je sramotno, da takšno ime ostaja na seznamu častnih občanov. Posebej so se ob tem zgražali tudi naši mediji, kar je seveda prav.

Ampak trmasto vztrajanje večine v goriškem mestnem svetu je verjetno treba razumeti tudi v kontekstu razmer pri nas v Sloveniji, saj Goričane vsak dan s hriba pozdravlja veliki napis »Tito« na Sabotinu. Če temu prištejemo še onega nad Dekani (pa še kakega drugega, vseh naj bi bilo pet ali šest), potem nam je lahko jasno, da je naše zgražanje nad Italijani licemersko, saj sami še nismo počistili pred svojim pragom in tudi protestov v smislu »Tito ni moj« mediji niso podprli, peticije nismo podpisali in tudi protestirali nismo.

Se je pa, prav nasprotno, pojavila pobuda, da bi Sabotinskega in Dekanskega Tita zdaj zaščitili kot kulturni spomenik. Dr. Jože Dežman ob tem jasno poudarja, da že sam vnos v register kulturne dediščine pomeni počastitev. »Je nobilitacija, ki jo Tito ne zasluži, in nametan kup kamna z jasno določenim ideološkim namenom počastitve nespodobne zgodovine ne sodi v kulturno dediščino." Tako dr. Dežman. Kako je s častitvijo totalitarnih voditeljev nam med drugim kaže tudi sodba Ustavnega sodišča iz leta 2011, ki je pri presoji poimenovanja ulice po Titu poudarilo problematičnost simbolnega poveličevanja nekdanjega nedemokratičnega režima. Vprašanje je bilo pozneje povezano tudi z evropsko razpravo o soočanju s totalitarizmi. Mussolini in Tito pa v kontekstu voditeljev dveh totalitarnih režimov in velikega števila žrtev za katere sta objektivno odgovorna, igrata enako vlogo ...

In zdaj vprašanje, zakaj bi omenjena napisa sploh razglasili za kulturna spomenika? Ali ni šlo že pri postavljanju napisov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja za opustošenje, razdejanje ali uničenje narave, ki je bila na tem mestu? Sabotin je sploh tragičen kraj, ki ga je opustošila prva svetovna vojna, nad Dekani pa prvi črki napisa poleg vsega stojita še na arheološkem najdišču in ga s tem uničujeta.

Možno je tudi pragmatično branje pobude v smislu ali želijo sedanji skrbniki svojo prostovoljno odgovornost prenesti na javni sektor? Pri Sabotinu je to še posebej zanimivo, ker naj bi za napis zadnja leta skrbela civilna združba Naš Tito z okoli 300 člani, ki napis prostovoljno vzdržujejo. Če so nekaj desetletij za obeležje skrbeli prostovoljno, potem je legitimno vprašanje: zakaj mora zdaj država oziroma občina prevzeti njegovo dolgoročno vzdrževanje? Razglasitev za kulturni spomenik bi namreč pomenila precej več kot simbolno priznanje. Pomenila bi tudi institucionalno varovanje, določene obveznosti lastnikov oziroma upravljavcev, strokovni nadzor in potencialno tudi javna sredstva za vzdrževanje. In tu je vprašanje o odgovornosti zelo na mestu.

Če nekdanji režim preučujemo zgodovinsko, potem so zanimivi tudi njegovi simboli: spomeniki, slogani, imena ulic, šolske prireditve, mladinske delovne akcije, portreti voditeljev in podobno. Tudi to, kdo je pri postavitvah in vzdrževanju tako imenovanih spomenikov sodeloval. Podatek, da so v Dekanih otroci iz osnovnih šol hodili čistit, belit ali vzdrževat napis, kaže da ni šlo za kakšno spontano umetniško stvaritev lokalnega prebivalstva. Šlo je za jasno politično in ideološko prakso socialističnega časa, v katerem je pri nas obstajal kult osebnosti. Tega si ga najlažje predstavljamo, če danes pogledamo kak posnetek iz Severne Koreje. Ljudje jokajo, ko vidijo svojega voditelja in ga sami dojemajo kot neke vrste božanstvo, odločevalca o življenju in smrti. In Tito je v Jugoslaviji v tistem času bil predmet institucionalnega čaščenja.

Za konec se vprašajmo še ali bi razglasitev premetanih in pobeljenih kamnov povečala polarizacijo med nami? Odgovor je enostaven: seveda bi jo! Še posebej, če jo razumemo kot priznanje oziroma rehabilitacijo simbola napisa. Slovenci imamo pri odnosu do komunistične preteklosti še vedno nepredelan spor. Za ene je Tito simbol osvoboditve, državnosti, socialne varnosti in jugoslovanske suverenosti, za druge pa simbol diktature, politične represije, povojnih pobojev in sistemskega omejevanja človekovih pravic. Ob napisu bi morala biti jasna oznaka, da gre za materialni priči komunističnega obdobja. Nekaj v smislu: »Napis TITO je nastal v obdobju socialistične Jugoslavije kot del tedanjega kulta osebnosti Josipa Broza Tita. Nastanek in vzdrževanje napisa sta povezana s političnim sistemom in družbenimi praksami tistega časa. Danes je ohranjen kot materialna priča zgodovine 20. stoletja. Napis ne pomeni poveličevanja Tita ali političnega sistema, ki mu je pripadal.« Ampak take oznake ob napisih na Sabotinu in nad Dekani seveda ne najdemo.

Torej razglasitev napisa za spomenik brez zelo jasnega interpretativnega okvira, bi bila skoraj zagotovo razumljena kot vrednostna opredelitev države. Naj predlagatelji zelo natančno povedo, kaj pravzaprav želijo zaščititi – kamne in zgodovinski spomin na čase totalitarizma ali sam simbol Tita. Če beremo interpretacijo Zveze borcev, kjer pravijo, da napis pomeni opomin na zgodovinske zasluge Tita pri osvoboditvi izpod nacizma in fašizma ter ohranitvi slovenskega jezika, je jasno, da ne gre za pričevanje o totalitarnem obdobju, ampak za spomenik Titu. Zato je dvom o dobronamerni pobudi razglasitve za spomenik kulturne dediščine povsem upravičen.