»Hoja po rdeči preprogi.« | (foto: Janez Vrhovnik)
Hoditi po rdeči preprogi
Naš pogled s. Meta Potočnik
Že več let enega od poletnih tednov preživim na duhovno-počitniškem taboru oseb s posebnimi potrebami ali bolje oseb s posebnimi darovi, ki ga pripravijo v gibanju Vera in luč. Struktura programa je sicer vsako leta enaka, spreminja se le vsebina, in to daje t.i. lučkam občutek predvidljivosti in varnosti.
Znotraj tega okvira pa se dogaja duhovna revolucija evangelijskega sporočila, ki ga lahko otipam, slišim in vidim prav od blizu in to prav vsak trenutek. In to je, da je vsak od nas, zdrav ali z omejitvami vseh vrst, izjemno bitje, ki ga je ustvaril naš Stvarnik in dobri Oče. To resnico praznujemo prav vsak večer. Ko sedimo ob ognju in poslušamo zgodbe. Ko smo povabljeni na sladoled pod milim nebom in z glasbo v živo z najboljšimi glasbeniki. Ko imamo procesijo z lučkami ter večer slavljenja s pričevanji življenjskih zgodb. Ko uživamo, plešemo in se smejimo na gala večeru. Takrat vsak pokaže, kar zna, in vsakega občudujemo in mu ploskamo. Nekdo, ki komaj govori, zapoje. Drugi se je z velikim trudom naučil igrati harmoniko. Tretji vsako leto pove nove vice, ki jih skriva prav za ta večer.
Še en večer je, ki me vedno gane do dna duše, in imenuje se »hoja po rdeči preprogi.« Takrat se vsak obleče in uredi kar najlepše. Glasbeniki pripravijo izbrane pesmi. Iz zaprašene kleti prinesemo staro rdečo preprogo, jo posesamo, in razgrnemo od vhoda proti sediščem, kjer sedijo prijatelji lučk, starši, kakšna dedek in babica ter sorojenci. Na travo se postavijo glasbeniki z različnimi inštrumenti. Ozvočenje deluje in luči so prižgane. Napovedovalca sta pripravljena.
In prične se hoja po rdeči preprogi, ko se posamezne dvojice med glasbeno spremljavo počasi sprehodijo, priklonijo in pozdravijo vse navzoče. Sledi aplavz. Dogajanje teče dobre pol ure, in prav vsak se želi sprehoditi. Nato sledi vsesplošno rajanje in ples, ki se konča s sladoledom in sokom.
Ja, bo kdo rekel, tole ni kaj posebnega, a povem vam, da je prav poseben občutek, ko stojiš pred publiko, v kateri te je vsak vesel. Ko si v središču pozornosti, pa te ne oblijeta ne trema ne prevzetnost. Preprosto si vesel sebe in vesel si drugega. To je zame revolucija Jezusovega evangelija, kjer slavimo življenje vsake osebe. Je večer, ko se osebe s posebnimi potrebami počutijo res sprejete in spoštovane. Takrat se tudi jaz, ki sem po merilih tega sveta zdrava, zavem, kako vsak od nas potrebuje priznanje za to, ker obstaja. Lepo je, ko si cenjen in sprejet zato, ker si in ne zato, ker si pameten, šolan in z dobro službo. In ob tem zavedanju, se mi zazdijo modne piste in predsedniški sprejemi prazen nič in le sapa, in moje srce začuti svobodo, ki jo je težko izraziti.
Ta večer prinaša zelo pomembno sporočilo krščanstva. Po krstu smo namreč ljubljeni božji otroci, saj imamo Očeta v nebesih, ki nam ga je razodel Jezus. To je njegovo bistveno sporočilo. V polnosti ga je živela tudi s. Klara Asiška, ki danes goduje. Vemo, da svet danes pogosto meri človekovo vrednost le po učinkovitosti in koristnosti. Klara pa je, kot veliko svetih mož in žena, velik del svojega življenja preživela zaznamovana z boleznijo. In na to je dobro opozoril celjski škof Maksimilijan Matjaž v Nazarjah, ko je dejal:
»Klara je bila svobodna, ker je vedela, komu pripada. Njena vrednost ni izhajala iz plemiškega rodu, družbenega položaja ali priznanja ljudi, ampak iz gotovosti, da je ljubljena Božja hči. Ni ji bilo treba dokazovati svoje pomembnosti. Svojo identiteto je našla v Kristusu. To je morda eno najpomembnejših sporočil svete Klare za današnjo Cerkev. Živimo v svetu, ki človeka nenehno spodbuja, naj svojo vrednost potrjuje z uspehom, dosežki, vplivom in učinkovitostjo. Jezus v evangeliju ne pravi: »Dosezite čim več!«, ampak: »Ostanite v meni.« To je evangeljska logika, iz katere raste vse drugo. Ni nam treba postati nekdo drug, da bi bili vredni Božje ljubezni.«
Zato vem, da lahko prav vsak dan živim kakor v hoji na rdeči preprogi. Če si v mislih dam še krono na glavo, in hodim pokončno kakor kraljica, ki ve, komu pripada in v čem je njena resnična vrednost, potem mi ta svet, kot pravi sv. Janez - poželenje mesa in poželenje oči in napuh življenja - ne more škodovati.
