Škof Anton Jamnik: Sprava ni znamenje šibkosti, ampak notranje moči

Spoznanje več 24. 07. 2026, 08:31 Alen Salihović

Ob 35-letnici samostojne Slovenije in 30 let od prvega obiska svetega Janeza Pavla II. v Sloveniji je bil gost oddaje Spoznanje več, predsodek manj za Radio Ognjišče in Planet 2 ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. V pogovoru je spregovoril o športu, osamosvojitvi Slovenije, spravi, vlogi Cerkve v družbi, umetni inteligenci ter izzivih, ki stojijo pred slovensko družbo in Cerkvijo.

Šport kot šola življenja

Pogovor se je začel ob športnih uspehih slovenskih športnikov. Škof Jamnik je poudaril, da šport človeka uči sodelovanja, vztrajnosti in sprejemanja tako zmag kot porazov. Ob tem se je spomnil svojega obiska Argentine v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko je bila celotna država dobesedno ustavljena zaradi nogometa.

»V športu se učimo sodelovanja, napora, discipline in tega, da moramo znati sprejeti tudi poraz. Brez ekipe ni uspeha,« je dejal. Posebej ga je navdušilo dejstvo, da številni športniki danes odkrito pričujejo o svoji veri in se ne bojijo javno pokazati pripadnosti krščanstvu.

Ob osamosvojitvi Slovenije v središču zgodovinskih dogodkov

Kot nekdanji tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja je bil dr. Jamnik neposredno vpet v čas osamosvajanja Slovenije. Ob tem je poudaril, da so bili konec osemdesetih in začetek devetdesetih let »milostni trenutki slovenske zgodovine«. Po njegovih besedah je imel nadškof Šuštar pomembno vlogo pri povezovanju ljudi v času plebiscita in osamosvojitve. Cerkev je po njegovem prepričanju ljudi spodbujala k odgovornosti, sodelovanju in zaupanju v prihodnost.

»To je bil čas, ko je bilo treba stopiti skupaj. Nadškof Šuštar je ves čas poudarjal, da ne smemo dopustiti delitev, ampak moramo združiti moči za dobro Slovenije,« je povedal.

Dolga pot sprave

Velik del pogovora je bil posvečen vprašanju narodne sprave. Jamnik je spomnil na slovesnost v Kočevskem Rogu leta 1990, ki jo razume kot pomemben korak, ne pa kot dokončno rešitev vprašanja povojnih pobojev. Po njegovem mnenju sprava ni mogoča brez resnice in konkretnih dejanj. Opozoril je, da številne žrtve še danes nimajo dostojnega groba in da so številni procesi v zadnjih letih zastali.

»Sprava pomeni, da si upamo pogledati resnici v oči. Ne gre za pozabo, ampak za to, da nas preteklost ne obremenjuje več in da lahko z njo živimo,« je poudaril.

Posebej kritičen je bil do dejstva, da nekateri nosilci javnih funkcij po njegovem mnenju niso pokazali zadostne pripravljenosti za nadaljevanje spravnega procesa.

Janez Pavel II. in podpora slovenski samostojnosti

Letos mineva tudi 30 let od prvega obiska svetega Janeza Pavla II. v Sloveniji. Jamnik je prepričan, da je poljski papež zaradi lastne izkušnje totalitarizma zelo dobro razumel položaj narodov vzhodne in srednje Evrope.

Po njegovih besedah je imel papež pomembno vlogo tudi pri mednarodnem priznanju Slovenije. Spomnil je, da je Sveti sedež med prvimi priznal slovensko državo in da je Janez Pavel II. med osamosvojitveno vojno večkrat javno opozoril na dogajanje v Sloveniji. »Bil je človek, ki je razumel, kaj pomeni živeti pod totalitarnim sistemom. Zato je razumel tudi slovensko željo po svobodi,« je dejal Jamnik. Ob tem je opisal tudi osebna srečanja s papežem, ki ga je najbolj zaznamovala njegova neposrednost in sposobnost, da se človeku popolnoma posveti.

Cerkev in družba

V nadaljevanju pogovora se je škof dotaknil odnosov med državo in Cerkvijo. Ocenil je, da v zadnjih desetletjih ni bilo dovolj politične volje za urejanje številnih odprtih vprašanj, od financiranja zasebnega šolstva do položaja verskih skupnosti nasploh.

Po njegovem prepričanju Cerkev ne želi nobenih privilegijev, temveč zgolj enakopraven položaj v pluralni družbi.
»Cerkev je del družbe in ima pravico ter dolžnost spregovoriti o vprašanjih, ki zadevajo človekovo dostojanstvo in prihodnost skupnosti,« je poudaril.

Vprašanje evtanazije in varovanje življenja

Med pomembnejšimi temami zadnjih let je Jamnik izpostavil tudi razpravo o evtanaziji. Jasno je poudaril, da se Cerkev ne more odpovedati zagovoru življenja od spočetja do naravne smrti. Po njegovem mnenju gre za temeljno etično vprašanje, pri katerem Cerkev ne more molčati. »Če bi o tem molčali, bi izdali evangelij. Dolžni smo braniti življenje, četudi to komu ni všeč,« je dejal.

Ob tem je opozoril na trende v nekaterih evropskih državah, kjer se po njegovem prepričanju postopoma relativizira vrednost človeškega življenja.

Umetna inteligenca – priložnost in izziv

Kot predsednik komisije za etiko pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije se dr. Jamnik intenzivno ukvarja tudi z vprašanji umetne inteligence. Pozdravil je dejstvo, da je papež Leon XIV. to temo postavil med pomembna vprašanja sodobnosti.
Poudaril je, da umetna inteligenca lahko pomaga človeku, ne sme pa ga nadomestiti. »Človek ni algoritem. Človek je bitje smisla, svobode, odnosa in ljubezni. Teh razsežnosti umetna inteligenca ne more poustvariti,« je opozoril.

Po njegovih besedah bo prihodnost zaznamovalo predvsem vprašanje, kdo bo nadzoroval razvoj teh tehnologij in v kakšne namene bodo uporabljene.

Mladi prinašajo upanje

Ob koncu pogovora se je škof dotaknil tudi stanja duhovnih poklicev. Čeprav število novomašnikov ostaja nizko, ga navdihuje prebuditev med mladimi. Opozoril je na veliko zanimanje za oratorije, skavtska srečanja, molitvene skupine in romanja. Posebej ga veseli tudi naraščajoče število odraslih krščencev. »Mladi so ugotovili, da praznina sodobne družbe ne more dati odgovora na njihova najgloblja vprašanja. Zato ponovno iščejo smisel, vero in pristne odnose,« je dejal.

Po njegovem mnenju prav mladi predstavljajo največje upanje za prihodnost Cerkve in slovenske družbe. »Če bomo iskreni, pristni in pripravljeni služiti ljudem, potem prihodnost obstaja. Upanje je,« je pogovor sklenil škof Anton Jamnik.