Leon XIV.: Miru ne prinaša atomsko orožje, ampak razorožitev

Papežev uvod k zbirki misli na temo miru

»Mir z vami!« To je prvi pozdrav, s katerim se je vstali Jezus obrnil na svoje apostole (Jn 20,19). To je tudi prvi dar, ki ga je vstali Kristus podaril svojim prijateljem in vsemu svetu: mir. Vendar pa ta mir ni poceni: poveličano telo Učitelja iz Nazareta je kazalo rane trpljenja. Šel je skozi sovraštvo, nasilje, brezobzirne napade sveta. Jezus Kristus je razorožen in razorožujoč pretrpel krivico in je vstal. Evangeljsko oznanilo se je vključilo in se vključuje v zgodovino. Danes kot pred dva tisoč leti.

Mir je velika želja, ki vznemirja mnoga srca, vendar je pogosto tudi ogrožen, poteptan in zasmehovan. Danes so kar 103 države na nek način vpletene v vojno na zemlji (1). Orožje grmi in ubija v Ukrajini, na Bližnjem Vzhodu, v Sudanu, v Mjanmaru, v Jemnu, v Kongu in v tolikih drugih žariščih.

Moj ljubljeni predhodnik papež Frančišek je v svojem času skoval izraz »tretja svetovna vojna po kosih«, da bi opisal razmere razširjene konfliktnosti, kakršnih ni bilo vse od konca druge svetovne vojne. Ob pregledu mojih izjav na to temo, ki so sedaj zbrane v tej antologiji, želim poudariti nekatere vidike, ki so mi pri srcu.

Mir je najprej odgovornost. Če je naš prvi vzgib ob težavi, na katero naletimo, na napetost, ki jo doživljamo, na žalitev, ki jo trpimo, obsojanje, obtožba ali celo obsodba drugih, je pogubno, če se bosta okoli nas najprej razrasla brezbrižnost in potem sovraštvo. Obstaja način gledanja na stvarnost, ki ruši in ne gradi. Mir pa se začne pri meni. Začne se pri nas.

Sveti Avguštin je dejal: »Težki časi so, trdi časi, časi nesreč. Živite dobro in s svojo dobroto spremenite čase. Spremenite čase in ne boste imeli razloga za pritoževanje« (2). Ne moremo zahtevati miru od mogočnikov tega sveta, če ga ne začnemo živeti sami, začenši z našimi vsakodnevnimi odnosi: v družinah, po domovih, v mestih, na krajih, kjer delamo. Mir se gradi z majhnimi vsakdanjimi dejanji: s podarjenim nasmehom, z odpuščeno žalitvijo, z dobro besedo.

Poleg tega se mir gradi z resnico. Tudi tisti, ki vodijo vojno, pravijo, da delujejo »v imenu« miru. Nihče ni tako predrzen, da bi izjavil, da hoče vojno zaradi vojne. Celo zemeljski mogočneži vedo, da vsak človek hrepeni po pravičnosti in želi živeti v miru. Zlasti po strahotnih posledicah dogodkov v Hirošimi in Nagasakiju je zatekanje k vojni vedno bolj »pustolovščina brez povratka«, kot je poudarjal sv. Janez Pavel II. (3).

Večkrat sem spomnil na goreč poziv, ki ga je sv. Pavel VI. namenil Skupščini Združenih narodov. Kar združuje ljudi, je, kot je opozarjal moj častiti predhodnik, pogodba, zapečatena »s prisego, ki mora spremeniti prihodno zgodovino sveta: nikoli več vojne, nikoli več vojne! Mir, mir mora voditi usodo narodov in vsega človeštva!« (4).

Zlasti v jedrski dobi se mora uveljaviti resnica, da miru ne prinaša atomsko orožje, ampak razorožitev. To resnico, za katero se je v preteklih desetletjih, v katerih smo bili priče zmanjševanju jedrskih napetosti, zdelo, da je trdno uveljavljena, je zasenčila oboroževalna tekma, ki je danes zastrašujoča in zaskrbljujoča. Kot je v eni svojih pesmi zapisal kantavtor in pesnik Bob Dylan, obračajoč se na atomsko bombo: »Sovražim te, ker te je naredil človek in si v človekovi lasti in te upravlja človek« (5).

Cerkev danes pozorna do vseh ponižno postavlja vprašanje: ali naj človeška vrsta še naprej živi na zemlji? Kombinacija prevlade kibernetskih tehnologij in vsesplošnega oboroževanja nas sili, da si resno postavimo to vprašanje.

Mir išče pričevalce. Ta antologija nam to približa z močjo številnih obrazov. Liki, o katerih je tu govora, med katerimi je blaženi Floribert Bwana Chui, Božja služabnika Giorgio La Pira in Dorothy Day, so simbol za mnoge moške in ženske, ki so osebno pospeševali mir tako, da so se uprli skušnjavi korupcije, pomagali ubogim in dajali prednost diplomaciji.

Poleg znanih mož in žena, mir utelešajo tudi »protagonisti, ki niso slavni«, so pa sledili svoji vesti. V zgodovini se je že zgodilo, da smo prišli na rob jedrske katastrofe. Kronike pripovedujejo, da je odločitev enega samega človeka, sovjetskega uradnika Stanislava Petrova, pomagala preprečiti morebitno svetovno jedrsko vojno: bilo je 26. septembra 1983. Radarji v bunkerju blizu Moskve, kjer je bil Petrov na dolžnosti, so opozorili na izstrelitev več medcelinskih balističnih raket iz Združenih držav proti Sovjetski zvezi. Šlo je za napako v ruskem satelitskem sistemu za sledenje. Petrov se je kljub ukazom odločil, da domnevnega napada ne bo prijavil. Odločitev je bila sprejeta v vesti nekoga, ki je vedel, da bi to preprosto dejanje lahko povzročilo milijone mrtvih.

Svet, v katerem bi stroji, pa naj bodo še tako izpopolnjeni in hitrejši od nas, odločali o bombardiranju neoboroženih ljudi, bi bil zares strašen. Vest enega samega človeka je lahko vredna za ves svet.

Končno pa mir potrebuje upanje. Cerkev bo nadaljevala z oznanjevanjem ljubezni do vseh moških in žensk. Če svet danes kaj išče, mislim, da je to sporočilo upanja za prihodnost. Z upanjem glejmo na jutri, saj smo v sporočilu Jezusa Kristusa našli njegov edini vir. Bistvo Kristusovega nauka je namreč, da usmiljenje, ljubezen, daritev življenja za druge premagajo smrt, osamljenost, nasilje. »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Tistim, ki so v nevarnosti, da zapadejo v skušnjavo obupa zaradi tolikih vojn, ki divjajo po svetu, namenjam povabilo, ki ga je že papež Pij XI. razširil na vso Cerkev: »Zahvalimo se Bogu, ker nam daje živeti v težkih časih. Zdaj ni nikomur dovoljeno biti povprečen.« Naj nas Bog vodi po poteh nenasilja. Naj verujoči in ljudje dobre volje nikoli nehajo delati kot graditelji pomiritve. Iz miru naj vsak naredi svoje življenjsko poslanstvo.
Vatikan, 19. junija 2026

1 prim. Global Peace Index 2026, Sydney 2026.
2 Sv. Avguštin iz Hipona, Govori, 311, 8.8.
3 Sv. Janez Pavel II., Molitev za mir, 2. februarja 1991.
4 Sv. Pavel VI., Govor v Združenih narodih, 4. oktober 1965.
5 Bob Dylan, Go Away You Bomb, 1963.