Kako pa kaj mladi?

Komentar tedna 31. 07. 2026, 14:30 Matej Cepin

Iztekajoči teden so, tako kot tudi že katerega prej, zaznamovali mnogi skavtski tabori, duhovne vaje, Uskovniški tedni in mednarodne mladinske izmenjave. Tudi kakšen oratorij bi se še našel, pa čeprav je večina teh skoncentrirana bolj na prvi ali zadnji teden šolskih počitnic.

Verjetno gre do neke mere za specifiko mene kot očeta srednjih let ali pa za dejstvo, da nama je z ženo dana velika družina, a mladinski dogodki dodobra zaznamujejo najine poletne dneve. Prihodi in odhodi otrok. Poslušanje vseh zgodb, do katerih seveda kot starš prideš šele, ko otroku pustiš, da se dodobra naspi, Pa sprotno vodenje evidenc, kdo bo jutri sploh doma in koga ne bo ...

Morda pa ne gre le za specifiko mojega starostnega obdobja ali narave naše družine in je mladinsko dogajanje v Sloveniji vendarle vredno tudi širše pozornosti. Pomislimo na primer na pozornost, ki jo v medijih skozi leto namenjamo šolskemu sistemu proti pozornosti, ki jo namenjamo mladinskemu dogajanju. Pomislimo na ugleda obeh poklicev: koliko ugleda ima učitelj oz. učiteljica, koliko pa mladinski delavec oz. mladinska delavka. Ko omenim svoj poklic mladinskega delavca, skoraj nihče ne ve, kaj ta pomeni, za ženo, ki je učiteljica, pa vsi vedo, kaj dela.

In da ne govorimo o sistemskih ukrepih. Eden prvih ukrepov nove vlade na področju mladine je bil ukinitev Urada Republike Slovenije za mladino. Gre za model, ki je zadnjih 35 let dobro deloval, za naprej pa nihče ne ve, kakšna je predvidena pot. S tistimi, ki v mladinskem delu delamo že več kot četrt stoletja, se seveda ni o ukinitvi Urada za mladino posvetoval nihče.

Kakšen odnos imamo do obšolskega dela z našimi mladimi? Kaj so prioritete? Kaj nam je pri tem pomembno? Kako je s tem v državi in kako v Cerkvi?

V iztekajočem se tednu smo v Evangelijih poslušali o Božjemu kraljestvu. Ste se že kdaj vprašali, kako si pravzaprav predstavljate Božje kraljestvo? Gre za abstrakten pojem ali za nekaj veliko bolj oprijemljivega? Sam si ga predstavljam kot čas in prostor, v katerem smo tisti, ki smo zraven, toliko odprti za Gospoda, da mu dopustimo, da On prevzame določene vajeti, torej da zakraljuje. In ko to storimo, se tudi med nami začnejo dogajati lepe stvari. Medsebojna pomoč, skrb drug za drugega, toplina, nasmehi, dobra dela ...

Sam sem sadove Božjega kraljestva najpogosteje doživljal prav na mladinskih dogodkih. V lepoti narave na skavtskem taboru. V bratstvu, ki se razvije na pohodu. V odprtosti za druge v Taizéju. V lepi pesmi na duhovnih vajah. V pripravljenosti animatorjev na oratoriju.

Rečemo lahko, da so tovrstni mladinski dogodki kar mali »modeli« Božjega kraljestva. Ali pa celo več: da so to »tovarne« Božjega kraljestva. Starši lahko pri marsikaterem otroku, po marsikaterem dogodku, to globoko začutimo, ko se, vsaj za nekaj dni, vidno spremeni tudi otrokov značaj.

V evangeljskih besedilih tega tedna se Božje kraljestvo primerja z ljulko in pšenico. Tudi na poletnih dejavnostih mladi pogosto opravijo refleksijo, prepoznajo tisto, kar je pri njih dobro in kar je slabše. Dobro izročajo Gospodu in slabo vsaj za nekaj časa vržejo v peč. Ta refleksija je ob menjavi okolja in sovrstnikov – to dvoje namreč spremeni tudi pogled nase – lahko veliko bolj rodovitna kot v vsakdanjem okolju in med vsakdanjimi vrstniki.

Božje kraljestvo se primerja tudi z mrežo, polno rib. Mreža je lahko mreža le zaradi vozlov, ki so spleteni iz vrvic. Vozli jo delajo trdnejšo in le tako lahko drži veliko rib. Podobno nova poznanstva na

mladinskih dogodkih mlade delajo bolj odporne – sposobne preživeti večje življenjske pretrese – da ne govorimo o vseh novih družinah, ki se na dolgi rok razvijejo iz takšnih poznanstev. V poslovnem svetu temu pojavu tudi dejansko rečemo »mreženje«.

Za vsaj enega od ministrov sedanje vlade sem prepričan, da ne bi bil minister, če se pred desetletji ne bi kalil na takšnih taborih. In podobno še za vsaj pet oseb, ki so v državni hierarhiji malce pod ministrskimi položaji.

Mladinske dogodke je smiselno primerjati tudi s trgovcem, ki na njivi najde zaklad in zaradi njega proda vse ter kupi tisto njivo. Gre za življenjske odločitve, ki zorijo na takšnih dogodkih. Za bolj ali manj tvegane poti, za katere lahko klice prepoznamo prav na takšnih dogodkih.

Verjetno najmočnejša povezava med poletnimi tabori in Božjim kraljestvom pa je povezana z gorčičnim zrnom. To je na začetku majhno, sčasoma pa raste in postane tako veliko, da lahko gosti tudi ptice.

V teoriji mladinskega dela ta pojav imenujemo prepoznavanje učinkov mladinskega dela. In znano je, da, podobno kot gorčično zrno za rast, tudi prepoznavanje učinkov mladinskega dela potrebuje čas.

Investirane časa ali denarja v neformalno delo z mladimi se morda na prvi pogled, zelo pogosto pa tudi v perspektivi leta ali dveh, ne zdi smiselno. V šoli so učinki veliko bolje vidni, saj učenci dobivajo ocene in domov prinašajo spričevala. V mladinskem delu, ki za razliko od formalnega izobraževanja, spada v domeno neformalnega učenja, pa razredov in ocen ni.

Učinke včasih prepoznamo šele po 10 ali 20 letih. Prepričan pa sem, da vsak od vas, odraslih poslušalcev, ki ste se kdaj udeležili kakšnega tabora, oratorija ali podobnega dogodka, še po toliko letih zna našteti kaj, kar se je tam zgodilo in zaradi česar ste zdaj zelo drugačna oseba, kot če tistega dogodka ne bi bilo.

Za vsaj enega od ministrov sedanje vlade sem prepričan, da ne bi bil minister, če se pred desetletji ne bi kalil na takšnih taborih. In podobno še za vsaj pet oseb, ki so v državni hierarhiji malce pod ministrskimi položaji.

V tovrstnih komentarjih tedna se avtorji pogosto zgražamo nad dejanji politične oblasti ali opozicije. Morda pa nas odsotnost pestrega političnega dogajanja v tem tednu lahko spomni na dejstvo, da je preventiva praviloma nekajkrat cenejša od kurative. Da bi nekoliko več družbene pozornosti na mladinsko dogajanje v Sloveniji lahko prineslo rast naših mladih kot gorčičnih zrn, to pa čez 10 ali 20 let boljše politike in veliko manj potrebe po pritoževanju.