Maša narodov - Medžugorje | (foto: Marjana Debevec)
Ko je tarča vera
| Alen Salihović
Vandalski napad na svete kraje v Medžugorju ni osamljen primer. V zadnjih letih smo bili priča oskrunitvi oltarja v baziliki svetega Petra v Vatikanu, požigom cerkva v Franciji in številnim napadom na krščanska znamenja po Evropi. Takšna dejanja niso zgolj napadi na stavbe ali umetnine, temveč na ljudi, ki v teh krajih molijo, iščejo mir in živijo svojo vero.
Vsako oskrunjenje cerkve, kipa ali oltarja je zavržno dejanje, vredno nedvoumne obsodbe. Ne glede na motive storilcev gre za nespoštovanje verske svobode in žalitev milijonov kristjanov. Tudi sam takšna dejanja doživljam kot žalitev svojih verskih čustev.
Ob tem se velja vprašati tudi, kakšno družbeno ozračje ustvarjamo. Kadar so vera, Cerkev ali verniki pogosto predstavljeni predvsem skozi posmeh, stereotipe ali izključno negativne zgodbe, se zmanjšuje občutek spoštovanja do tega, kar je mnogim sveto. Mediji imajo pri tem pomembno odgovornost. Kritično poročanje o Cerkvi je legitimno in potrebno, ni pa sprejemljivo ustvarjati ozračja, v katerem je zaničevanje vere nekaj običajnega ali celo družbeno sprejemljivega.
Prav zato je treba vsak napad na verske objekte, ne glede na to, kateri verski skupnosti pripadajo, jasno obsoditi. Spoštovanje drugačnega, verske svobode in človekovega dostojanstva je temelj civilizirane družbe. Če bomo ob takšnih dejanjih molčali ali jih relativizirali, bomo naredili korak stran od družbe spoštovanja in korak bližje družbi nestrpnosti.
