Veselje počitnikarjev | (foto: Rok Mihevc)
Najdragocenejšega s počitnic ne moreš dati v kovček
Radijske počitnice Urša Sešek Alen Salihović
Tretji dan radijskih počitnic v bližini Murcie je minil nekoliko bolj umirjeno, a nič manj bogato. Po dveh dneh poti in prvih odkrivanjih španskega juga smo dan preživeli predvsem v okolici hotela, kjer smo lahko uživali v soncu, druženju in prazničnem vzdušju.
Dan je zaznamoval praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi. Temu primerno slovesna je bila tudi sveta maša, ki smo jo obhajali na prostoru pred hotelom. Pesem in molitev sta napolnili okolico, veličastno donenje skupnega bogoslužja pa je povezalo vse počitnikarje v eno veliko družino. Ob prazniku, ki nas posebej vabi k hvaležnosti za Jezusovo navzočnost med nami, je bila sveta maša še posebej doživeta in zbrana.
Po duhovnem začetku dneva je sledil čas za počitek in osvežitev. Nekateri so že okusili prijetno toplo Sredozemsko morje, številni pa so se odločili za sprostitev ob hotelskem bazenu. Smeh, pogovori in veselje so napolnili počitniški dan, ki je bil kot nalašč za utrjevanje novih prijateljstev in ustvarjanje lepih spominov.
Večer posvečen sv. Frančišku
Poseben pečat dnevu je dal večerni program, posvečen sv. Frančišku Asiškemu. Letos namreč obhajamo 800. obletnico njegove smrti, zato smo se mu poklonili s premišljeno pripravljenim kulturno-duhovnim večerom. Odlična besedila je pripravil Tone Gorjup, radijski sodelavci pa so jih dopolnili s Frančiškovimi pesmimi in mislimi, ki še danes nagovarjajo sodobnega človeka.
Večer je bil prežet s preprostostjo, veseljem in globoko duhovnostjo, ki je zaznamovala življenje svetnika iz Assisija. Njegovo sporočilo o miru, bratstvu in spoštovanju vsega stvarstva je tudi danes aktualno in navdihujoče.
Urša Sešek: Družina je še vedno bogastvo, ki ga merimo s srcem
Na poti do našega počitniškega cilja smo se v avtobusu predstavljali drug drugemu. Koliko zanimivih zgodb, izkušenj in življenjske modrosti sedi na nekaj avtobusnih sedežih! Skoraj vsak je najprej povedal, koliko otrok in koliko vnukov ima. Družina je očitno še vedno bogastvo, ki ga merimo s srcem. Od pogovorov s sopotniki, sta mi v mislih ostali dve zgodbi.
Prva govori o dedovanju. Ena od sopotnic, ki vodi skupino za samopomoč, je povedala, da se ljudje pogosto odprejo prav ob tej temi. »Starši velikokrat rečejo: 'Saj se bodo otroci že sami dogovorili.' Pa se ne,« je dejala. Dediščina je namreč prepogosto iskra, ki zaneti prepire med sorojenci in pusti rane, ki se nikoli zares ne zacelijo. Zato je njeno sporočilo preprosto: povejte svoje želje pravočasno. S tem svojim otrokom podarite mir in razumevanje.
Druga zgodba govori o prijateljstvu. Po dolgem času sta se srečali prijateljici. Beseda je nanesla na politiko in hitro sta ugotovili, da stojita vsaka na svojem bregu. Glasovi so postajali vse glasnejši, stališča vse trša. Potem pa je ena od njiju za trenutek umolknila, objela prijateljico in ji rekla: »Prava prijateljica je tista, ki prijateljici pusti njeno mnenje.«
Morda je prav to skupno sporočilo obeh zgodb. Več bi se morali pogovarjati. Jasno povedati svoje želje. In predvsem sprejeti, da ljudje ob nas ne razmišljajo vedno enako kot mi.
In prav zaradi takšnih zgodb se s počitnic ne vračamo bogatejši le za spomine, ampak tudi za drobce modrosti, ki nam še dolgo ostanejo v srcu.
