Za kaj vse smo lahko danes hvaležni?

Komentar tedna 26. 06. 2026, 14:30 Leon Kernel

Hvaležnost je naš odmev na vse, kar smo prejeli in še prejemamo. Ko se zavemo, da je prejeto nezaslužen dar, smo šele lahko zares hvaležni. Sicer je lahko hvaležnost samo premišljena strategija trgovanja in v skrajni obliki tudi načrtnega zasužnjevanja.

Kako je z današnjimi generacijami mladih v izobraževalnih ustanovah? Še znajo biti iskreno hvaležni, kljub temu, da jim nudimo veliko več, kot sploh potrebujejo?
Da, tudi med njimi obstaja hvaležnost. Mladi takoj začutijo našo ljubezen, če je kljub naši zahtevnosti iskrena. Pozornost je dober uvod v ljubezen in lakota po njej je danes neizmerna. Kajti prav po ljubezni vsi hrepenimo in smo zato zanjo neizmerno hvaležni.

Ko pa zavrnemo in odslovimo Božjo ljubezen in Njegov opogumljajoč pogled, postajamo po zavajajočem diktatu vladarja tega sveta sami sebi namišljeni bogovi. Od soljudi želimo, in ob svojih neuspešnih prizadevanjih celo zahtevamo njihovo pozornost (čeprav tudi lažno prek medijev in družbenih omrežij). Táko ravnanje nas postavlja v vlogo ujetnikov gospodarja tega sveta, množitelja zla. In zato postajamo vse bolj nesrečni, ko kot zasvojenci zahtevamo vse večjo dozo opaženosti, občudovanja in lažne ljubezni. Tako vstopamo v Satanovo kraljestvo egoizma in smrti. Vladar tega sveta nam v zameno za naš strah ponudi pot razosebljanja, ki pelje v svet potrošništva, lakote, vojn, ubijanja človeka od pred-rojstva naprej. Prek medijev nam ponuja samo grozote tega sveta. Zamolči, da je v svetu več dobrega kot slabega, več medsebojne pomoči, kot neizprosne tekme za obstanek. To nam prikriva, da lahko vnovčijo naše izgubljeno življenje. Ker nam je vzel Boga, nam podtika religijo čaščenja narave ob hkratnem zmanjševanju vrednosti človeka.

A Bog kljub temu ne obupa nad nami in nas čaka, da mu v našem strahu in nemoči dovolimo, da nas uboge, s svojim križem, spet usmiljeno sprejme v svoje naročje. Odprejo se nam oči in spregledamo, da je naš Stvarnik vselej ob nas, da nad nami ni obupal in nas je nenehno vabil z svojo ljubeznijo, s katero se je za nas podal na križ, da bi nas odrešil.

V evangeliju pretekle nedelje Jezus pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se namreč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti.«
Ali pedagogi morda občutimo tudi hvaležnost staršev mladih, ki so nam zaupani v vzgojo? Tudi pedagogi potrebujemo vsaj majhno dozo sprejetosti, da lahko vztrajamo v svojem delu. Če smo sami starši, potem vemo, da za vzgojo svojih otrok potrebujemo poleg lastne vzgoje tudi nasvete drugih. Sam nemalokrat na prošnjo staršev mladih, ki jih učim, predlagam smernice za življenjsko pot njihovih otrok. A tudi meni, kot staršu, pridejo prav nasveti drugih staršev in strokovnjakov. Vzgoja je zato celovita.
Starši nam hvaležnost tudi iskreno pokažejo. Včasih pa se srečam tudi s kakim zelo bojevitim staršem, ki zaničuje naše delo in bi rad, da poteka šolanje in popustljivost do njihovega mladostnika po njegovem diktatu. Tudi z njimi skušam vzpostaviti konstruktiven dialog. Škoda je le, da tako skušajo prek svojih otrok ozdraviti svoje travme. Vendar sem tudi za take starše hvaležen, saj lahko sodelujem z Božjo pomočjo pri njihovem zdravljenju.

Nemalokrat v današnjem času načrtnega globaliziranega razpadanja družine postajamo učitelji tudi nadomestni starši mladih, ki so nam zaupani v vzgojo. V nas gledajo starše in nas prosijo za našo sprejetost in ljubezen. Nekateri starši pa nam celo povedo, da sami ne zmoremo več vzgajati svojih otrok in naj zato šola naredi svoje.
Nekoga moraš, moraš imeti rad.

Učenje in poučevanje je tudi gradnja odnosov. Z učenjem in poučevanjem se vključujemo v ves svet, v prav ta trenutek, in z nami sodelujejo tudi vsi pretekli rodovi. Nehote in nevede vzgajamo tudi prihodnje rodove, katerim z sedanjimi generacijami pripravljamo pot. Ali dovolimo ob tem, da nas vodi Sveti Duhu, ki pripravlja tudi našo pot in nas usmerja na skupno pot človeštva?

Vsak od nas je vse življenje učenec in lahko postane v svojem življenju (in s svojim življenjem) tudi učitelj drugim. Tako učenec kot tudi učitelj pa se morata neprestano truditi za spoštovanje in poslušanje drug drugega.

Moja pedagoška pot se počasi izteka. Za kaj vse sem ob tem lahko hvaležen? Za svoje pokojne starše, za našo izjemno družino, v kateri sem odraščal, za mojo čudovito ženo in za moje enkratne otroke. Za skoraj sto tisoč mladih, ki jih je zame pripeljal Sveti Duh in sem jim smel biti s svojo življenjsko potjo vsaj kratek čas spremljevalec in včasih tudi vodnik. Za vse tiste mlade, po katerih si me Ti, moj Bog, nagovoril in sem jim smel pokazati pot v življenje. Za vse, ki so me nevsiljivo ali s strogostjo učili v mojem življenju in kazali odprtim v Duhu pot do zveličanja. Za vse kolege učitelje in predavatelje iz Slovenije, zamejstva in tujine, ki si mi jih poslal na pot, da bi mi po Tebi spregovorili. Za vse, ki so mi kadarkoli ugovarjali, saj sem ob njih postal še bolj odprt Svetemu Duhu. Za vse, ki so mi zavidali ali me morda celo sovražili, saj zanje danes lahko tudi molim.

Morda ob tem lahko pogledam tudi na preteklo šolsko leto. Bil sem razrednik generacije maturantom. V teh letih smo se zelo zbližali. Tudi z njihovimi starši, ki so nas sprejemali ob inovativnem delu njihovih sinov in hčera po vsej Sloveniji. Kot presenečenje so mi dijaki na večeru mojega okroglega jubileja prišli postaviti pred našo hišo mlaj in smo še dolgo ostali v prijateljskem druženju. Vesel sem vseh njihovih pozornosti, s katero so me obsuli. Ko so mi na dnevu z razrednikom podarili inovativno darilo in postavljen mlaj tudi podrli, so mi obljubili, da pridejo mlaj postaviti tudi za mojo osemdesetletnico. Povedal sem jim, da so pri meni vselej dobrodošli. Če ne bo več mogoče ob naslednjem jubileju postaviti mlaja zame, pa naj mi takrat prinesejo na pokopališče svečko in kaj zame zmolijo. Pa so mi odgovorili, da bo takrat gotovo spet mlaj in ne že svečka.

Tudi tisti iz vse Slovenije in Zamejstva, ki sem jih v letih mojega dela v izobraževanju učil, mi pošiljajo pozdrave in se zahvaljujejo, da smo smeli biti skupaj. Ko me srečajo, me tudi ogovorijo: »Se me še spomnite? Kako ste?« Prav tako se me spominjajo tudi nekateri učitelji iz vse Slovenije, ki so vodili otroke k meni na dneve dejavnosti in delavnice.

Vezi hvaležnosti tako ostajajo. Za vse lahko rečem le: »Hvaležen sem, da sem lahko bil z vami del vaše življenjske poti in da sem vas smel tudi učiti! Toda naučili ste me veliko več, kot sem vas jaz naučil. Bog je oblikoval mene tudi po vas.«

»Hvala Ti, Gospod, za vse! Čisto za vse!«

Sveti Hieronim in Blaženi Anton Martin Slomšek: »Stojta nam ob strani, nas podpirajta, usmerjajta in varujta.«

Hvala Bogu tudi za državo Slovenijo, ki je včeraj praznovala svoj 35 rojstni dan. Bomo našo državo uspeli obdržati, ali bomo nasedli gospodarju tega sveta in jo zakockali kot odvečno oviro globalizacije? Se zavedamo, da stran od oči javnosti bogati tujci že postajajo lastniki naše zemlje? In da tako lahko postanemo tudi sužnji v lastni državi? Bog nam je to čudovito deželo podaril in bo tudi ob koncu časov od nas zahteval odgovor o našem oskrbništvu, ki nam ga je zaupal kot svojim služabnikom.
Kajti, skrit in zakopani talent terja odgovor.

Marija, Kraljica Slovencev, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo!