Blejski otok | (foto: Pixabay)
Slovenija, od kod lepote tvoje?
Naš pogled Manca Hribar
Saj veste – tega, kar ima človek pred nosom celo svoje življenje, se ponavadi ne zaveda. Ker je samoumevno. Ker je nekaj vsakdanjega. Letos spomladi sem si za službeno uporabo na telefon prenesla znamenito apikacijo Tik tok. Na njej pa tisoč in en filmček tega in onega tujca, ki je prvič v Sloveniji.. Da je to najlepša država na svetu. Da je podcenjena. Premalo znana. Da je skriti dragulj Evrope! Celo sveta!
V nekem trenutku sem se zavedla, da na filmčkih gledamo prizore, kotičke Slovenije, ki sem jih sama prehodila že neštetokrat – ulice stare Ljubljane, Bled, Bohinj, Vršič pa slovenska Obala... Nekaj, kar se meni zdi samo po sebi umevno, je tujcu, ki prihaja ne samo z večmilijonske države, ampak po možnosti kar iz večmilijonskega mesta, nekaj nepredstavljivo lepega.
Pa si za predstavo vzemimo avtohtonega Newyorčana srednjih let, ki že celo življenje živi nekje v centru tega ogromnega mesta. Mesta, ki dobesedno nikoli ne spi. Mesta, ki na vsakem koraku ponuja betonsko đunglo umetnih dražljajev. Kjer se gneteš že takoj ko stopiš na ulico, čakaš v dolgih vrstah za običajno jutranjo kavo in večino dneva preživiš v neskončnih prometnih konicah. Ta Newyorčan zdaj obišče Ljubljano. Ali pa Maribor, Piran, Novo mesto.. Mogoče pa v treh dneh v času, ki ga doma sicer dnevno presedi v avtu, obrede kar vse te kraje. Ob nabrežju rek ga pozdravijo kavarne, ki se zbujajo skupaj z mestom. Usede se na jutranjo kavo in rogljiček in kamorkoli seže pogled, se mu odpirajo fotogenični prizori.
Iz vsakega slovenskega mesta je lahko v nekaj minutah v neokrnjeni naravi. Pravzaprav mu iz mesta sploh treba ni! Dopoldne lahko zleze na kakšnega od dvotisočakov, popoldne pa že namaka noge v piranskem zalivu. Če človek dobro pomisli, je to za marsikoga res lahko nekaj nepredstavljivega!
Da ne govorimo o vseh športnikih, glasbenikih, umetnikih, ki v svetovnem merilu posegajo po najvišjih nagradah. Majhen narod, poln talentiranih ljudi, ki skromno finančno podporo države mnogokrat nadoknadijo s trdim delom in vztrajnostjo!
Sama sem že celo življenje vpeta v zborovsko glasbo. Dobro se spomnim vseh tekmovanj, gostovaj v tujini. Ko smo razlagali udeležencem iz drugih držav, da prihajamo iz Slovenije, ne iz Slovaške. Redko komu se je že takoj sanjalo, kje se naš kotiček pod soncem nahaja, ob koncu tekomovanj in festivalov pa so vsi vedeli za nas. Ker mi smo peli neprestano. Na vsakem vogalu, na vsaki zakuski, sredi mesta, na metrojih, po cerkvah.. Povsod je odmevala slovenska zborovska pesem. In po možnosti je imel vedno kdo s seboj tudi slovensko zastavo, ki smo jo ponosno razprostrli, kjerkoli je bilo možno.
Pa smo pri bistvu - ravno to je tisto, kar dela Slovenijo raj na zemlji. Ljudje. In to je dojela tudi mladina s tik toka. Naša narava, naše gore in bogata kulturna zgodovina so le zibeljka za naše odnose. Mogoče se nam kdaj zazdi, da se neprenehoma zapletamo v političnih in družbenih konfliktih. A v resnici ljudje še vedno ostajamo odprti in pripravljeni pomagati. Če ti bo sredi kakšne slovenske vasi počila guma, sigurno naletiš na koga, ki ti lahko pri tem pomaga. In po možnosti ti odpre še vrata svojega doma ter postreže z domačo salamo. Saj veste, slovenci smo gostoljuben narod, pa naj rečejo karkoli! Iz najmanjšega dogodka znamo narediti pravo veselico, pesmi ne manjka in dobre volje tudi ne.
Naj bo prihajajoči državni praznik v znamenju hvaležnosti, da imamo svoj kotiček pod soncem. Svojo državo, kjer živimo dobro in v miru, čeprav bi nas kdo rad kdaj prepričal, da se nam godi blazno slabo. Prostor za izboljšave vedno je, a tudi ta čas prihaja. Naj bo prostor tudi za zahvalo Bogu. Za naravo, za dobre, delovne in poštene ljudi, ki jih v Sloveniji ne manjka. Da nas bo veliko takih skupaj pelo zahvalno pesem tudi pri sveti maši za Domovino 25. junija v Arboretumu ne dvomim. To je dan, ki se ga vsako leto znova veselim, saj so srečanja z vami iskrena, pristna in polna veselja. Takšna, kot je naša dežela!
