Iz teme v življenje: Zgodba Nike in Anjana #video

Večer za zakonce in družine 02. 06. 2026, 20:55 Marjana Debevec

Ko danes poslušaš Niko in Anjana Rakarja, mlada zakonca, ki pričakujeta drugega otroka, težko verjameš, da sta še nekaj let nazaj živela povsem drugačno življenje. Navzven sta bila kot večina mladih: družba, zabave, želja po sprejetosti, uspehu in potrditvi. Toda pod površjem se je skrivala praznina, ki je nista znala poimenovati. Oba priznavata, da sta dolgo živela življenje brez pravega smisla – dokler ju ni Bog na zelo nepričakovan način ustavil in nagovoril.

Vse, samo da bi bil sprejet

Anjan prihaja iz Breginja, kasneje se je družina preselila v Novo Gorico. Otroštvo opisuje kot povsem običajno. »Hodil sem v vrtec, v šolo, na faks, tako kot vsi. Iskal sem svojo vrednost in svoje mesto v družbi,« pripoveduje. Prelomno je bilo obdobje selitve iz vasi v mesto, ko je začel močno čutiti pritisk okolice.

»Delal sem stvari zato, ker sem hotel dobiti neko ljubezen, neko potrditev. Ne zato, ker sem to dejansko bil,« priznava danes. Da bi bil sprejet, je začel graditi podobo, za katero je mislil, da jo svet pričakuje. Pomembni so postali videz, prilagajanje družbi, popularnost in občutek pripadnosti.

»Živel sem eno zlagano življenje. Imel sem oči, pa nisem videl; imel sem ušesa, pa nisem slišal,« pravi.

Žuri so postali moj način življenja

Tudi Nika se spominja podobnega iskanja. Odraščala je v Vipavi, nato pa se je zaradi srednje šole preselila v dijaški dom v Izoli. Tam jo je hitro posrkal svet zabav in nočnega življenja.

»Četrtek, petek, sobota ... skoraj vsak teden je bil povezan z žuri in alkoholom. To je postal moj način življenja,« pripoveduje. Kasneje je svojo vrednost začela iskati predvsem v uspehu in karieri. »Mislila sem, da bom srečna, če bom imela najboljši salon in če bodo vsi hodili k meni.«

Cerkev za stare none

Čeprav sta oba prejela zakramente in odraščala v tradicionalnem okolju, vera zanju ni pomenila osebnega odnosa z Bogom. Cerkev je bila nekaj oddaljenega, celo dolgočasnega. Anjan odkrito pove: »Meni je bila cerkev za stare none. Pri maši sem komaj čakal, da bo konec.«

Kljub temu danes oba verjameta, da ju je Bog iskal že od mladosti. Anjan se spominja trenutkov, ko ga je sredi običajnega dne nenadoma prešinilo vprašanje o smislu življenja. »Bog je celo življenje stal pred vrati in trkal, jaz pa nisem odprl.«

Kot da bi v puščavi dobil vodo

Prelomni trenutek se je zgodil nepričakovano – sredi nočnega življenja, na žuru v Novi Gorici. Tisti večer je bil zanj drugačen od vseh prejšnjih. Že prej je z enim prijateljem začel razmišljati o smislu življenja, a sta se odločila, da bosta vse skupaj »pozabila« na zabavi.

»Kupila sva alkohol, šla na žur in hotela spet živeti po starem,« se spominja. Toda sredi noči je začutil globoko praznino. Sedel je ob fontani in opazoval ljudi okoli sebe.
»Ko sem pogledal ljudi pred sabo, sem prvič v življenju videl, kako smo ljudje slepi. Kot da živimo v temi in ničesar ne razumemo.«

Tedaj je zagledal človeka, ki ga ni poznal, a je bil po njegovih besedah popolnoma drugačen od vseh ostalih. »Če so bili drugi v temi, je on žarel.« Stopil je do njega in brez uvoda vprašal: »A verjameš v Jezusa?«

Ta kratek pogovor je v njem sprožil nekaj, česar ni znal več ustaviti. »Kot da bi po dvajsetih letih v puščavi dobil vodo,« opisuje svoje doživljanje. Po tem dogodku se je njegovo življenje začelo spreminjati. V njem se je pojavila močna želja po Bogu, molitvi in resnici.

Mislila sem, da se mu je zmešalo

Toda za Niko je bila ta sprememba sprva skoraj neznosna. »Meni je bil to konec sveta,« iskreno pove. »Bila sem prepričana, da se mu je zmešalo.« Spominja se silvestrovanja v Beogradu, kjer je Anjan sredi zabave začel jokati in si želel v cerkev, medtem ko je ona hotela le uživati.

»Enaintridesetega je jokal v sobi, jaz pa sem si mislila: mi smo tukaj, gremo ven, žurat!«

Anjan je čutil, da starega življenja ne more več živeti. »Ni šlo več za to, da ne bi smel na žur. Jaz nisem več hotel,« poudarja. Takrat je prvič zares začutil, da ga Bog kliče drugam.

Ker je Niko njegovo navdušenje odbijalo, je na neki točki prenehal pritiskati nanjo. »Rekel sem si: če bom silil, jo bom samo še bolj oddaljil.«

Občutila sva resnično navzočnost

Toda tudi v Niki so se začela prebujati vprašanja. Postopoma je začela spremljati Anjana k maši v Ljubljani. Presenetilo jo je predvsem to, kako drugačni so bili ljudje, ki jih je tam srečala.

»Počutila sem se sprejeto in ljubljeno, kot nikoli prej,« se spominja. Še posebej jo je nagovoril zgled družin in odnosov, ki jih prej ni poznala. Njen odločilni trenutek spreobrnjenja se je zgodil med vožnjo domov, ko sta govorila o svetopisemskem prizoru žene, ki so jo hoteli kamenjati.

»Ko sem rekla, da je bil Jezus edini brez greha, pa ni vrgel kamna, sva oba začutila neverjetno toplino. Nekaj fizično prisotnega v avtu.«

Anjan je takrat previdno vprašal: »Nika, a čutiš?«

»Takrat sem prvič vedela, da to ni izmišljena stvar,« pravi danes.

Odločitev za Jezusa

Od takrat je začela tudi sama počasi sprejemati vero. Proces ni bil hiter. Trajalo je mesece notranjih bojev, vprašanj in odločitev. Potem pa je prišlo novo leto, nov prepir in novo spoznanje.

»Postalo mi je jasno, da bo brez Jezusa vse razpadlo. Takrat sem prvič zavestno rekla: Jezus, nočem več živeti po starem.«

Spreobrnjenje pa ni pomenilo, da je postalo vse enostavno. Ravno nasprotno. Ko sta se odločila za zakon in začela javno živeti svojo vero, sta doživela velik odpor okolice.

»Najini najbližji so bili prepričani, da sva v neki sekti,« pripoveduje Nika. Nekateri so jima celo rekli, da zanju ni več prostora v njihovem domu.
Toda kljub bolečini pravita, da sta v tem času doživela posebno milost. »Nikoli se nisva zaradi tega začela oddaljevati drug od drugega,« poudarja Nika.

Moja vrednost ni v številu všečkov, ampak v tem, da je Jezus umrl zame

Anjan danes pravi, da šele zdaj zares živi. »Jaz živim zadnjih sedem ali osem let. Prej sem samo jedel, pil in se pretvarjal.«

Njuna poroka na Vipavskem Križu je bila zato zanju nekaj svetega, ne le lep dogodek. »Midva sva se poročila zaradi zakramenta, ne zaradi šova,« poudarja Nika.
Anjan pa doda: »Bog mi je dal milost, da sem razumel, kaj zakon sploh je.«

Danes želita predvsem pričevati mladim, da vrednosti človeka ne določajo uspeh, priljubljenost ali popolno življenje na družbenih omrežjih.

»Mladi mislijo, da potrebujejo všečke, priznanje in popolno podobo. Jaz pa danes vem, da je moja vrednost v tem, da je Jezus umrl zame,« pravi Anjan in doda: »Ko te Jezus enkrat resnično doseže,« pravi Anžen, »ne moreš več živeti tako kot prej.«