Lambert Erlich: kristjan, domoljub in mučenec resnice

Politika 28. 05. 2026, 08:32 s. Meta Potočnik

Društvo Združeni ob Lipi sprave in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta včeraj pripravila spominsko žalno slovesnost v spomin na umorjenega prof. dr. Lamberta Ehrlicha na Streliški ulici v Ljubljani nedaleč od fakultete. Hkrati z njim so komunisti ubili tudi mladega študenta prava Viktorja Rojca. Govornik je bil nekdanji župan Demosa v Kranju Vitomir Gros. Sledila je maša v stolnici, ki jo je daroval upokojeni nadškof Anton Stres.

Kdo je bil Lambert Erlich?

Rodil se je v Žabnicah v Kanalski dolini pod Svetimi Višarjami. Teologijo je študiral v Innsbrucku in Rimu, vpisal pa je tudi študij etnologije na Dunaju, v Parizu in Oxfordu. Deloval je kot profesor etnologije in primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. Bil je duhovni vodja akademske mladine (Klub katoliških študentov) in odločen zagovornik moralnih vrednot ter politični vizionar. V svojih delih je bil prvi, ki je jasno artikuliral koncept samostojne slovenske države skozi t.i. idejo samoslovenstva. Med drugo svetovno vojno je pripravil znameniti Slovenski osnutek, s katerim je predlagal ureditev slovenskega vprašanja po vojni. Zaradi njegovega odločnega nasprotovanja tako fašizmu kot komunizmu ter njegovega prizadevanja za samostojnost so ga maja 1942 v Ljubljani umorili pripadniki Varnostno-obveščevalne službe (VOS).

Narod brez duhovnih temeljev izgublja svojo notranjo in resnično svobodo

Bil je duhovnik, profesor, mislec in velik domoljub ter zelo priljubljen med mladimi, je dejal nadškof Stres: »Njuna smrt je bila delo načrtovanega revolucionarnega nasilja, ki je želelo odstraniti ljudi drugačnega prepričanja, drugačne duhovne in narodne vizije, predvsem pa ljudi, ki so svojo moralno avtoriteto predstavljali oviro totalitarni ideologiji na pohodu. Spomin na zato ni samo zgodovinski spomin, je tudi moralno in duhovno vprašanje. Vprašanje resnice, vprašanje človekovega dostojanstva in tudi vprašanje narodne sprave, ki brez resnice nikoli ne more postati resnično. Knjiga modrosti, ki smo jo poslušali na začetku, pravi: "Duše pravičnih pa so v Božji roki. To je temelj našega krščanskega pogleda na zgodovino. Človeška moč, nasilje lahko človeka utiša, ne more pa uničiti resnice o njegovem življenju. Krivične obtožbe lahko začasno zasenčijo pravico, ne morejo pa je utišati za vedno. Nasilje lahko izbriše človeka iz javnega prostora, ne more pa izbrisati njegovega pričevanja iz Božjega spomina.«

Totalitarizmi hočejo uničiti dušo in si podrediti svobodnega človeka

Erlichova intelektualna jasnost in moralna neodvisnost sta postali nevarni za revolucionarno logiko, ki ni dopuščala drugače mislečih, kajti: »Vsaka totalitarna ideologija namreč prej ali slej zahteva popolno oblast nad človekom, ne samo nad zunanjimi dejanji. To počne vsaka diktatura. Totalitarizem pa se izživlja nad človekovo dušo in srcem, nad njegovo notranjostjo, njegovim mišljenjem, vestjo in spominom. Kdor temu nasprotuje, postane sovražnik. In z prav zato so bili številni duhovniki, profesorji, izobraženci, kmetje, podjetniki, študenti in kulturniki nasilno odstranjeni kot ovira revolucij. Med njimi tudi Lambert Erlich. Toda evangelij nam danes govori nekaj globljega. Kristus pravi, če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo. Če pa umrje, obrodi obilo sadu. To je razodetje skrivnosti zvestobe. Resnica pogosto dozori skozi trpljenje. Pričevanje pogosto postane razumljivo šele pozneje.«

Črno-bel pogled izkrivlja dogodke

Nadškof Stres je nato poudaril nujnost iskanja resnice, saj brez objektivnega priznanja dejstev in spoštovanja vseh žrtev ni mogoče doseči narodne sprave: »Marsikaj, kar je bilo desetletja zamolčano, se danes vrača v naš zgodovinski spomin. Ne zato, da bi odpirali nove delitve, ampak da bi narod končno mogel dihati z obema pljučnima kri resnice. Kristjan seveda ne sme in ne more živeti iz maščevanja, iz zamerljivosti, iz pogrevanja. Toda prav tako ne sme živeti iz pozabe. Sprava ni pozaba, mir ni molk. Mir temelji na priznanju resnice in na spoštovanju dejstvo do dostojanstva vseh žrtev, seveda brez maščevalnosti in sovraštva. Namesto njiju stopa sočutje, občudovanje poguma žrtev in vzpostavljanje resnične presoje dejstev. Ko danes molimo za profesorja Erlicha, molimo tudi za očiščenje našega zgodovinskega spomina.

Molimo, da bi zmogli razlikovati med odporom proti okupatorju in revolucionarnim nasiljem, ki je pod krinko osvoboditve pogosto obračunavalo z lastnimi sonarodnjaki, celo s tako velikimi domoljubi, kakor je bil profesor Erlich.
In to razlikovanje ni vprašanje ideologije, ampak vprašanje naše moralne odgovornosti do zgodovine in Tudi življenje mladega blaženega Alojzija Grozdeta nam govori o pogumu duha, o odgovornosti izobraženca, o pokončnosti kristjana, katoliškega kristjana, o človeku, ki je razumel, da narod ne živi samo od ekonomije in politike, ampak predvsem od moralne in duhovne resnice, od poštenosti, od resnicoljubnosti.

Erlich in Grozde

Tudi življenje mladega blaženega Alojzija Grozdeta nam govori o pogumu duha, o odgovornosti izobraženca, o pokončnosti kristjana, katoliškega kristjana, o človeku, ki je razumel, da narod ne živi samo od ekonomije in politike, ampak predvsem od moralne in duhovne resnice, od poštenosti, od resnicoljubnosti.

»Na koncu pa ostaja največje krščansko upanje. Upanje, da smrt nima zadnje besede. Kristusovo vstajenje pomeni, da nasilje ni končni sodnik zgodovine. Brez Jezusovega in našega vstajenja bi zgodovina ostala dokončna zmaga krivice. Žrtve nasilja. Mučenci in nedolžni bi ostali brez dokončne pravice. Vstajenje zato pomeni tudi božjo poslednjo eshatološko pravičnost. Zadnja beseda pripada Bogu. Vsi, ki so doživeli krivico, smejo upati, da ne bo vedno ostalo tako. Zato je lahko krščanski spomin hkrati resnicoljuben in spravljiv, žalosten in poln upanja, saj smo slišali, da so duše pravičnih v božji roki,« je še dejal nadškof Stres.